Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Košček malega raja

Po četrtinskem delu svojih korenin izhajam iz Škofjeloškega konca. Čudni, čudoviti in čudaški kraji. Verjetno me deloma zaradi tega tako rado pot  ponese v te kraje, v veliki meri pa tudi zaradi naravnih in kulturnih lepot, ki jih te konci naše majhne, prelepe in raznolike dežele premorejo. Vremensko ne ravno obetavna nedelja mi je tokrat namenila pot na Sveti Ožbolt, ki je eden od bolj prepoznavnih loških gričev, nekoč pa božja romarska pot. Na poti v  Škofjo Loko nam že od daleč pogled kaj hitro zastane na zelenem pobočju s čudovito cerkvico Svetega Ožbolta v daljavi. Sprašujem se ali je pot vodila romarje na vrh tega hriba zaradi cerkvice, ki stoji na vrhu hriba ali pa zaradi čudovitih pogledov in razgledov, ki se odpirajo na vse strani naših večjih slovenskih hribovij. Na severno in zahodno stran pogled seže vse do Kamniško savinjskih alp in Karavank, Loškega hribovja na južni strani pa se pogled ujame v objemu Polhograjskih dolomitov, katerih del je tudi sam Sveti Ožbolt.

Narava, pogledi in razgledi, ki te spremljajo po tej poti so resnično popotnikovega postanka vredni. Mehkoba loških gričev, posutih z malimi cerkvicami,  ki nas obdajajo z vseh strani pa kot varna in topla nedrja, ki dajejo varno zavetje in pristan utrujenemu popotniku, ki se znajde sredi teh Polhograjskih gričev. Z leti počasi začenjam čutiti zgodbe, sporočila, občutke in videnja obeh znamenitih velikih Ivanov (slikarja Groharja in pisatelja Tavčarja), oba zaljubljenca in velika častilca teh prelepih krajev. Kako velika sreča, dar in blagor za človeka, ki zna vso to lepoto videnih slik in zgodb tako spretno preliti z besedami na papir ali s čopičem na platno. Zares večna slava jima.

Ko sem se tokrat s prijateljem sprehajala po teh poteh v popolni samoti in tišini, ki jo je premotil le občasni glasnejši piš hribovskega vetra in šelestenje še nekaj preostalega listja na krošnjah, sem se v vedno večji spokojnosti spraševala, kako to, da je pot , ki je v svojem prvotnem pomenu romarska, tako osamljena in neobljudena. V isti sapi pa sem se opomnila, da je to v resnici čudovita stvar in naj tako čim dlje tudi ostane.

Pot do Svetega Ožbolta nas malo pod vrhom pripelje do samotne manjše kmetije. Prav tu sem pred mnogimi leti kot študentka arhitekture izdelovala nalogo pri predmetu Prenova arhitekturne dediščine. S tedanjim gospodarjem sva takrat s sošolko srkali čaj v izbi stare obnove prepotrebne domačije. Gospodar je imel velike zamisli, želje, sanje in načrte, kako bo hišo prenovil in ji vdahnil novo zgodbo, življenje in pomen. Domačija naj bi postala končna postaja utrujenih, lačnih in žejnih popotnikov na vrhu hriba. Imel je polno zamisli in idej kako bo v kraju zacvetelo življenje.
No, stvari se očitno niso odvijale po gospodarjevih načrtih. Nekaj se je očitno zalomilo, kajti stara domačija je še dandanes nespremenjena, nedotaknjena, prav v takšnem stanju, kot se je spominjam izpred let, ko sva jo takrat s sošolko zatekli. Verjetno to zanj ni bila sreča in uresničitev svojih velikih sanj.

V mojih očeh pa verjamem, da za ta prečudoviti tihi osamljeni kraj neznanska sreča. Kajti ostaja nedotaknjen in neokrnjen, odmaknjen od množic mimoidočih in masovnih obleganj velikih gruč popotnikov, ki lačni in žejni, dobre hrane in pijače željni oblegajo še tako osamljeni in odmaknjeni prelepi kraj naše zemljice.
Svojo deželo vidim kot majhen nebrušen diamant z izjemnim številom naravnih lepot, prečudovite neokrnjene narave in tudi kulturne dediščine. Z vse večjo popularnostjo in oglaševanjem po družabnih medmrežjih  pa ta vedno bolj sijoči diamant vse bolj blešči in bode v oči sveta in privablja množice s svojim bliščem. Ponosno vse lepo in prav, vendar pa se bojim, da to s seboj prinaša več smeti in gneče, kot pa denarja, ki bi si ga vsekakor želeli.
Naj ostane prazen, čist, nedotaknjen in v miru vsaj še kakšen droben košček našega malega raja!

Prispevki avtorja

';