Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Diana Zajec

Korak

Tresk za treskom, blisk za bliskom. Kot pikica, v vremenski ujmi nenadoma skoraj nična, nepomembna, povsem izgubljena na nočnem nebu, ki so ga v zastrašujočem ritmu parale strele, je naše malo letalo vztrajno rezalo zračne tokove in hlepelo po varnem pristanku. A ta se je, v nevihtnem brezčasju, za trenutek zazdel skoraj nemogoč. Neizvedljiv. Ko je v letalo udarila še strela, so se mi misli razletele v prafaktorje, po eni strani prisiljene v maratonsko inventuro vsega lepega, po drugi filigransko zatopljene v nepomembne, a tako ljube mi življenjske podrobnosti … V življenje samo.

Od varnega pristanka, ki je sledil takratnemu dogajanju, je minilo skoraj četrt stoletja. V tem času se je inventurni seznam ljudi in stvari, ki mi barvajo življenje, dopolnil in se v jedru spremenil. Pri oziranju v čas, ko smo na nacionalni televiziji posneli serijo poljudnoznanstvenih oddaj Utrip znanosti, ki sem jih kot novinarka vodila in zaradi katerih smo po dolgem in počez (enkrat, v omenjenem besnilu narave, tudi z letalom) prepotovali in preiskali dežele in znamenitosti nekdanje Jugoslavije, človeka prevzamejo grenko-sladki spomini.

Pa ne le zato, ker ta serija, ki so ji tedaj jasno in glasno priznali izjemno vsebinskost in nedopovedljivo poetično izpovednost v kilometrih vrhunsko posnetega filmskega materiala, ni nikoli pristala v etru, ki bi ga za vedno zaznamovala – ampak je, nasprotno, za vedno pospravljena v teve skladiščih. Tudi zaradi tega, ker prehojena novinarska pot, tlakovana že med študijem, v podobi vodenja tedanjih Obzornikov in pozneje dežurnega reporterstva, pripravljanja dnevniških prispevkov ter sokrojenja in vodenja kulturnih in drugih oddaj v isti medijski hiši, pozneje pa nadaljevana v osrednjem slovenskem dnevniku, Delu, preprosto ni enopomenska. V zadnjih 18 letih je postala zaznamovana s posvečanjem zdravju in zdravstvu – ta kot najpomembnejši sistemski ustroj v državi (čeprav mu ta vloga ostaja odrekana) ustvarja možnosti za boljše zdravje slovenstva –, pisanju o možnostih in zgrešenih priložnostih na področju preventive in kurative.

Priznam, preventiva mi je – kot skrb za ohranjanje zdravja, v kateri bi moral vsakdo med nami odigrati veliko bolj odloč(il)no vlogo, kot jo v resnici – precej bliže. V viharjih, takšnih in drugačnih, s katerimi življenje ne skopari, aktivna skrb za lastno zdravje preprosto pomeni najboljšo od naložb, za katero se je slejkoprej treba odločiti. Zato izziv, da p(P)oletim, kot sem pred nekaj dnevi svojim dolgoletnim sodelavcem v šali pojasnila svoj nenadni odhod na Polet, ni zahteval preveč poglobljenega pomisleka in ni narekoval omahovanj, ki bi se jim sicer, vsaj zdi se mi tako, težko izognila.

Kot otroku se mi je pogosto sanjalo, da letim. Občutek je bil nepopisen. Nedopovedljivo lep, tako edinstven, da ga je nemogoče ubesediti. Sanje so počasi izginile, vstopanje v svet odraslosti je razblinilo mnoge sanjarije, ki so se zazdele preotročje, vse premalo resne in preveč polne pravljične lepote, izposojene z grmade knjig, ki so tešile mojo lakoto po uvidenju drugačnega sveta.

In potem sem se nenadoma, nepredvideno, v igri naključij in usodnih neznank, zavedela, da je svet besed postal (tudi) moj. V želji, da bi z ubesedovanjem, popisovanjem in razgaljanjem problemov in nepravilnosti, ki prežemajo svet, v katerem živimo, tega pomagala vsaj malo izboljšati. Mu pomagati pri umeščanju v prave razvojne silnice, prijazne posamezniku – nikakor ne tistemu, ki ima v rokah moč, da življenjske okoliščine prilagaja svojim potrebam na račun drugih, ampak vsem, ki si to zaslužijo, a nimajo vzvodov za (o)krepitev pravičnosti. In z delom potrjevati dejstvo, ki mu je v zadnjem desetletju ali dveh pritrdila tudi Svetovna zdravstvena organizacija (WHO): da novinarsko pero ni prav nič manj pomembno od kirurškega skalpela.

In zdaj smo tu. Sredi poletja. Po etimologiji, vedi o zgodovini, izvoru in pomenu besed, je poletje, seveda v ekspresivnem pomenu, doba največje življenjske moči. Čas je torej za polet. Za Polet. S skorajšnjo novo podobo in edinstveno ekipo, ki se ji z veseljem pridružujem.

';