Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Aleš Kovačič

Končno september!

September je bil zame že od nekdaj pravzaprav najljubši poletni mesec, kajti, če je vsaj približno suh in topel, je to eden temperaturno in vremensko najugodnejših v letu. Za večino počitnikarjev pa je to mesec, ki bolj kot napovednik začetka jeseni, deluje kot žalostno slovo od poletja. Čeravno je lahko tudi povsem drugače. Lahko namreč pomeni, seveda je ta lahko zelo odvisen od načina življenja in osebnih prioritet, začetek težko pričakovanega oddiha, za kar se tradicionalno sicer pojmujeta, ali julij ali avgust. Namesto gneče na cesti, v lokalih in v turističnih krajih, ki bolj kakor k umirjanju pripomorejo k stresnemu napenjanju živcev, se za večino nebodigatreba september v tradicionalnih počitniških krajih postavlja z ravno pravšnjo mero odsotnosti vrveža in tako naglašuje svojo samotnost, ki z leti vse bolj prija.

Če se poletje nekoliko poleni s svojim odhodom in se raztegne v septembrskega »Indijanca«, potem so nadvse prijetne tudi temperature, ki pa tistim, ki brez takšnega in drugačnega namakanja pač ne morejo skozi dopust, še zmeraj dopuščajo tudi vodne radosti. V živo in z nostalgijo se spominjam enega svojih prvih obiskov Anglije, ko je v dveh tednih sredi septembra z neba padla komajda kakšna kaplja dežja in se mi je, do naslednjega poletnega obiska seveda, razpredanje o muhastem otoškem vremenu zdelo eno navadno preigravanje neumnih ter ničvrednih stereotipov. Zato že nekaj let na dopust raje hodim konec poletja, ko naj bi se za večino življenje vračalo v stare delovne tirnice. Ker me obisk obmorskih turističnih destilacij že od nekdaj ne prepriča, ampak pod naslov poletni oddih veliko raje zapišem kakšno svetovno metropolo, se mi zdi, da je jesen tudi čas, ko se da narediti karseda pristen posnetek vsakdanjika prebivalcev drugih dežel ter njihove kulture. Nekako jih, kot na nekakšnem safariju, opazuješ ter analiziraš v njihovem primernem habitatu in opravilih, brez krinke počitniške sproščenosti ali zlaganega oziroma v turistični zaslužek interesno usmerjenega pretvarjanja, ki zgolj moti lasten ad hoc antropološki pogled. Umirjen, notranje miren in spočit si namreč zgolj ti in se tako kot kakšen Marsovec sprehajaš med ljudmi, ki so v začetku jeseni že pozabili kaj pomeni biti na dopustu in tako že premišljujejo o turobni, mrzli in neaktivni zimi.

Neprimerno bolj sproščen in študioznosti naklonjen je v zgodnji jeseni tudi ogled najrazličnejših znamenitosti, ki so v nekaterih primerih v poletni gneči praktično nedostopni, razen za ekstremne mazohiste, ki so v neskončnih kolonah ter peklenski pripeki, za nekaj sekund užitka, pripravljeni čakati ure. O barviti čarobnosti jesenske narave, ko igro senc in svetlobe okrepi tudi sonce, ki obvisi nizko na horizontu, pa tako ali tako nima smisla izgubljati besed. Zato; še dobro, da je september, eden najlepših, sproščenih in čarobnejših mesecev leta!

';