Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Kolo je življenje in življenje je kurb...

Vožnjo s kolesom že od nekdaj primerjam z življenjem samim. Ravnine, dolgi in kratki zavoji, bližnjice, strmi in manj strmi klanci navzgor, divji včasih pa samo blagi spusti navzdol, bližnjice, daljšnice, izgubljene in slepe poti, makadami, luknjast včasih pa najlepši asfalt…Vsem potem pa je skupno le eno: bolj ko je pot težka, zapletena ali strma, lepša in večja je naša sreča na zastavljenem cilju. Bolj, ko se moramo potruditi za zastavljeni cilj, bolj smo tudi sami sebi v ponos in zadovoljstvo. Običajno pa s težko in strmo potjo pride tudi najlepši možni razgled v prostrane daljave daleč na obzorje. Mar ni podobno tudi v našem življenju? Več truda, ko vložimo  za dosego našega cilja in bolj ko se ženemo in sledimo svojim sanjam, večja je naša sreča, ko jih uresničimo ali dosežemo cilj. Ob tem pa smo  še bogatejši za prenekatera nova spoznanja.

Ko sem pred nekaj dnevi iskala svojo srečo in razgled s svojo dvokolesno kobilico, v družbi sladkega vonja čudovito dišečih brhkih ciklam, so se mi zopet neustavljivo porajale tudi vedno nove in nove misli o časih, razmišljanju in odnosih v družbi  kjer dandanes živimo.
Vse bolj postajamo družba poenostavljanja, instant hitrih postopkov in družba, ki ni pripravljena trpeti, potrpeti, počakati, pomagati, razumeti… in še in še.  Družba, ki išče užitke in pred vsem eno samo ljubo ugodje. Družba, ki hoče največ za najmanj. Zajemati življenje z veliko žlico.
Nisem ravno pristaš krščanskih moral o trpljenju, pa vendar stari rek »brez muje se še čevelj ne obuje« za moje pojmovanje ni čisto iz trte zvit. Ljudje smo sicer po svoji naravi nagnjeni k bližnjicam in liniji najmanjšega odpora. Vendarle cona udobja po mojih izkušnjah ni zmagovalna kombinacija življenja.
Trendi družabnih omrežij sicer narekujejo in vsiljujejo slogane v stilu »la vita e bella«(življenje je lepo) in »YOLO«(v današnjih medmrežnih kraticah mladine pomeni samo enkrat se živi), vendar se virusi v tem življenjskem stilu morda le razraščajo izven zdravih in razumnih meja. Vse lepo in prav…do neke meje. Vendarle se sprašujem ob vsej mladini, ki bo samo uživala življenje (tudi sama sem mati treh solidnih odraščajočih najstnikov), kdo bo v teh časih sploh še pripravljen za fizično, nepisarniško, neintelektualno delo na primer v tovarni, za ne prav visoko plačilo. Saj si vendarle vsa mladina zasluži največ, najboljše in uživati življenje nasploh in to ta trenutek in zdaj. Brez trpljenja in potrpljenja. Iz krute skromnosti, odrekanja, trdega dela naših staršev in starih staršev v preteklosti nas je odpihnilo v popolnoma nasprotno smer ugodja, izobilja,… vsega na dosegu rok.

Sama verjamem, da vrline, kot so vztrajnost, duhovna moč, potrpežljivost, zdrav razum, nesamopomilovanje, solidarnost, samodisciplina, požrtvovalnost, fizična moč ….postanejo del nas tudi s pomočjo športa. Seveda je v največji meri stvar vzgoje in načina razmišljanja. Pa vendarle breme, ki si ga naložimo s premagovanjem posameznih športov na nas pusti močne brazde, sledi in pečat. Morda nam pove, da ni samo užitek tisti, zaradi katerega je življenje lahko lepo. Tudi napor, kaplje znoja, trdo delo, premagovanje ovir in preprek, trdna volja so lahko naši zavezniki in ne sovražniki. Stvar perspektive in zornega kota. Če vse skupaj osvojimo že v mladih letih, toliko bolje in lažje za nas.
Konec koncev pa ne gre samo za delo temveč tudi medsebojne in partnerske odnose. Vse opisane vrline nam lahko pomagajo krojiti naša življenja. Skratka zlata popotnica, dota za celo naše življenje.
Seveda pohvale za vse marljive, pridne, iznajdljive in študirane ume in bravo in spoštovanje za vse, ki prepoznajo in najdejo bližnjice v življenju. Vendarle, kljub sicer že znatno ohromljeni industriji pri nas le še obstaja kakšna tovarna, ki potrebuje krepke pridne in delovne roke. In obstaja tudi še kak jarek za izkopat in tudi njiva  za obdelat.  Za današnjo družbo dokaj nefotogenična, neatraktivna  in nič kaj zavidanja vredna opravila. Le kdo jim bo v prihodnosti še kos?
Sicer pa je že nekdo nekoč v ne tako lepih časih dejal :«delo osvobaja«… Sama pravim:«šport osvobaja«…
Kdo bi vedel?…

';