Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Klara Škrinjar

Koliko Evrope?

Evropejci smo menda kar zadovoljni s svojim življenjem. Najbolj Danci, najmanj Bolgari; Slovenci da smo nekje vmes, v zlati sredini. Tako govori prerez statistike državljanov Evropske unije, ki so jo objavili na mednarodni dan sreče.

Da, tudi sreča ima svoj dan v letu. Združeni narodi tako dajejo večji pomen sreči in z njo vsesplošne blaginje. In se ob tem tudi sestanejo in o tem razpravljajo – na pobudo Butana. Slednji že vse od 70. let zasleduje cilje bruto nacionalne sreče pred cilji bruto nacionalanega dohodka. Da bo očitno ta miselni preskok treba opraviti tudi kje bližje domu, bo ob zategovanju pasu in stiskanju državnih proračunov verjetno več kot dobrodošlo.

Prav zategovanje pasu na eni strani ter elitistična zlata kletka, ovita v težko razumljivo birokracijo, na drugi strani sta eni najpogostejših asociacij na sodobno Evropo. No, na Evropsko unijo. Kakopak ne, ko pa je sreča v sodobni družbi najpogosteje identificirana s kupno močjo. In zatorej percepcija Evrope z zloglasnimi trojkami (zanje smo slišali tako rekoč že vsi, čeprav celo poslancem ni jasno, kaj trojka pravzaprav je) med ljudmi ne kotira najvišje.

Da je to res, ne potrebujemo posebne metodološke mašinerije. Živimo v demokraciji in ljudje hodijo na volitve. Ali pač ne hodijo. Slovenski izkaz je tu nizek. Pred petimi leti je bila namreč volilna udeležba na volitvah v evropski parlament 28-odstotna.

In ko se je evropski parlament v dveh poročilih precej ostro opredelil do dela trojke, je novinarska zunanjepolitična kolegica na družabnem omrežju zapisala, češ, kakšno naključje, da se je to zgodilo le malo pred volitvami in da zdaj pričakujejo velik aplavz.

Koliko je v takem odnosu do zloglasnega organa, ki naj bi poleg v Portugalsko, Ciper, Irsko in Španijo prišel skorajda tudi v Slovenijo, res zgolj političnega piara, lahko precej zanesljivo preverimo. Trojka je namreč ravno pred dnevi z Grčijo dosegla dogovor o izplačilu novih milijard evrov posojil. Zgolj za ilustracijo: trojka je Grčiji doslej odobrila dva programa pomoči; najprej 110 milijard evrov, nato pa še 130 milijard evrov in delni odpis dolga za več kot 100 milijard evrov.

A vrnimo se k politični omikanosti. Pred volitvami so evropski poslanci ugotovili, da so dejanja trojke toliko sporna, da zahtevajo pred nadaljnjo rabo javno razpravo – o dejanjih in odločitvah za nazaj in naprej. Slovenska evroposlanka je trojko poimenovala kar »može v črnem, ki niso nikomur odgovorni«, in dejala, da bi jih morali »pokopati«. »Obsojam avtoritativno in nepregledno delovanje trojke, ki deluje zunaj pravnega okvira EU. Prekiniti moramo sistem, kjer tehnokrati dajejo navodila in ukaze demokratično izvoljenim predstavnikom ljudstva. To ni Evropa, ampak pomanjkanje Evrope!« je nadaljevala.

Koliko Evrope torej imamo v Sloveniji? In – kaj vse je Evropa ne nazadnje? Je res tako zelo neoprijemljiva ali so zgolj tisti, ki so v njene institucije izvoljeni, tako zelo oddaljeni od realnega sveta? Ko sem pred dobrim letom bila v Bruslju, je bila ena prvih stvari, na katere sem v bližini evropskega parlamenta naletela, nekaj protestnikov. Ko sem kasneje sedela v eni izmed številnih sejnih sob, okno pa je gledalo ravno na taiste protestnike, nam je eden izmed tamkajšnjih poslancev dejal: »Vsak dan je nekdo tu spodaj. Sploh jim več ne sledimo. Tako pač tu je.« Imunost proti dražljajem. Pomanjkanje družbenega senzitivizma. Naslednja etapa je popolna izguba stika z resničnim življenjem.

Ko smo leto dni kasneje prav te iste poslance, sicer v francoski prestolnici Evrope, spraševali o tem, ali nam lahko zelo jasno in praktično povedo, kaj počnejo, se ... enostavno izgubijo. Kot da ne bi vedeli, kaj pravzaprav počnejo oziroma kot da zadošča, da to vedo samo oni. Ne, ne gre za to, ali bodo kumarice ravne ali ne, vendar je logična posledica tudi ta, da ljudje EU ne percepirajo kot svoje. Kot tiste politike, ki kroji njihova, pardon, naša življenja, sleherna, če želite. Ljudi pogosto slišim odgovarjati na vprašanja, saj je sama sebi namen, ta pregrešno draga Evropa, a ves davkoplačevalski denar, ki se steka v Bruselj, vendarle ni tako zelo zaman. Ljudje ne vidijo Evrope, vidijo pa zgrajene ceste, kulturne domove, infrastrukturne objekte. Zlasti podeželje je polno modrih zastavic in zlatastih zvezdic, a ljudje še vedno ne vidijo Evrope. In tudi kar se politične kulture tiče, Evropa ni zgled. Spomnimo se le korupcijske afere, v katero je bil vpet, pač, tudi slovenski evroposlanec. Hja. Kako je mogoče, da je toliko Evrope doma, a je še vedno ne prepoznamo?

Da se letos ne zgodi prelom s slabo udeležbo na volitvah, ki prihajajo, bo tudi zaradi vseh teh nejasnosti in zaradi »zamer«, ki si jih je z eksperimenti reševanja nacionalnih težav nakopala Evropa sama. V obeh primerih je v očeh ljudi še vedno tujek. Takšna bo, sploh pa ob razmahu evroskepticizma, ostala, prav tako z vzišenostjo dejanj, kot so nekatera zgoraj omenjena, pa če bo odločala o še tako vsakdanjih zadevah, kot so telefonski klici v mobilna omrežja. In da, vedno smo lahko tudi mediji krivi. Tako kot vedno. A nekdo bo pač moral spoznati, da smo mogoče le tisti, ki odsevamo realnost, ki je pač takšna, kot si je mogoče ne želimo videti. Da bi mlade spravili na volitve? Njihova realnost je takšna, da rešujejo svoj ekonomski položaj. Brez stanovanj, služb, udobja. Prezentacija elit pač že dolgo ne deluje več. Poglejte našega predsednika države. Pa kako dobro se zaveda tega.

';