Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Iztok Čop

Koliko bomo pa tokrat posejali?

V (vrhunskem) športu je skoraj že za nami olimpijsko leto, ki je tako kot vedno nekaterim prineslo obilo radosti, nekaterim pa (pre)več grenkobe. Znova se je pokazalo, da so presenečenja zelo redka, da proti Olimpu pelje dolga, vijugasta in strma pot, kjer krajšanje ovinkov ne prinese želenega izida.

Med slovenskimi favoriti za najvišja mesta so pričakovanja upravičili predvsem izkušeni posamezniki. Nekaj mlajših je, ob vrhunski pripravljenosti in dobrih predstavah, plačalo davek neizkušenosti na tekmovanju najvišjega razreda. Ti so, kljub lepim uvrstitvam, zapuščali Rio z grenkim priokusom. Marsikomu med njimi ni bilo v tolažbo, da so še mladi in da njihov čas šele prihaja. Vsi se namreč zavedajo, da se take priložnosti, če gre vse po načrtih, ponudijo le vsaka štiri leta. Vmes pa so obsojeni na trdo delo in srečevanje z vedno novimi konkurenti. Verjetnost, da bodo kljub načrtnemu in prizadevnemu delu spet v igri za najvišja mesta, pa je precej manjša od možnosti, da se načrti ne bi izšli. Tako negotov je položaj posameznika v vrhunskem športu.

Drugače pa je s sistemom. Načrtno dolgoročno delo širi krog potencialnih šampionov, kjer vrzeli, ki jih ob poškodbah ali zaključkih tekmovalnih poti za seboj puščajo zunajserijski posamezniki, hitro zapolnijo njihovi mlajši, dokazovanja željni in prav tako kakovostni nasledniki.

Načrtno dolgoročno delo pa je možno le ob načrtnem in dolgoročnem financiranju. Kakršnega pa trg, še posebno v razmeroma skromnem gospodarstvu, kakršno je slovensko, ne more zagotavljati. Zato verjamem, da mora kakovostno izvajanje kakovostnih športnih programov, ki je v interesu države, država tudi financirati. Tu nimam v mislih le vrhunskega športa. Zmanjševanje obsega športnih aktivnosti pri vsej populaciji, predvsem pri otrocih in mladini, ne pušča vrzeli le v vrhunskem športu. Slabše zdravstveno stanje celotne populacije ima dolgoročno lahko precej hujše posledice kakor kolajna več ali manj na olimpijskih igrah. Prepogosto je šport, pri krčenju javnih izdatkov na različnih področjih, prvi na udaru. Očitno so tovrstni rezi najmanj škodljivi ob naslednjih volitvah. Posledice pa, podobno kakor pri slabih kreditih, opazne (pre)pozno. Vendar toliko bolj boleče.

Da je športna dejavnost otrok vse preveč odvisna od materialnih in časovnih zmožnosti staršev, je jasno že vsem. Zakaj ne bi, z zmanjšanjem formalnih ovir in nekaj dodatnimi sredstvi, (spet) omogočili mladini redno in brezplačno prostočasno ukvarjanje s športom v bližini njihovih domov. Koristno bi zapolnili njihov prosti čas, izboljšali zdravje in gibalne sposobnosti ter razbremenili premnoge (stare) starše. Tiste z več volje in nadarjenosti pa bi, če in ko bi sami tako hoteli, usmerili v bolj resno delo v športne klube. Z večjim naborom otrok v klubih pa je večja tudi možnost vzgoje prihodnjih šampionov.

Tudi zato je bila nedavna objava višine sredstev, s katerimi bo slovenski šport v letu 2017 »obdarovala« Fundacija za financiranje športnih organizacij, za športno srenjo šokantna. Več kot 20-odstotno zmanjšanje sredstev iz vira, ki sistemski denar praviloma vsako leto razdeli najhitreje ter tako omogoči čim bolj nemoteno izvajanje športnih programov v Sloveniji, je skrb zbujajoče. Še bolj zato, ker je padec v veliki meri tudi posledica v času krize uvedenega interventnega davka pri igrah na srečo. Davka, ki sicer dodatno napaja (našo) skupno »malho«, iz katere pa nazaj športu kapne zelo malo. O odpravi interventnega ukrepa, ki je očitno pripomogel k premagovanju finančne krize, vendar poglablja krizo financiranja v športu, ali alternativni nadomestitvi izgubljenih sredstev pa nihče izmed tistih, ki bi to morali omogočiti, noče nič slišati.

Le upamo lahko, da se bo ministrica, ki ima pod svojim okriljem tudi skrb za šport, zanj zavzela in poskrbela najmanj tako zavzeto, kot je zavzeto spremljala boje naših športnikov za olimpijska odličja.

Ob nerazumevanju ministrskih kolegov pa pričakujemo, da bo v svojem več kot milijardnem proračunu našla tudi nekaj dodatnih milijonov za šport. Za šport in za »naše« zmage in ne nazadnje gibalno razvito in zdravo populacijo tudi v prihodnosti.

';