Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Kolesarsko branje za vse, samo za kolesarje ne

V zadnjih letih je bilo v kolesarskih krogih dostikrat slišati, da uspehi slovenskih biciklistov in naraščajoča popularnost le-tega biciklizmu prinašajo težave – ker bo mogoče kdo od sponzorjev, ki denar namenjajo v relativno slabo gledane športe, končno ugotovil, da je oglaševanje v kolesarstvu eno najcenejših.
To bi lahko imenovali tudi »Fama o biciklistih«, če bi že ne bilo sijajne knjige s tem naslovom.
Po moje to niti malo ne drži. Slovenska sponzorstva itak največkrat plešejo po dekretu tistih, ki imajo oblast in moč in bržkone pipce, kjer že dolgo priteka v žepek, in ne po logiki.

Jasno, da imata poleg nekaj malega tudi zgodovina in zgodovinski spomin, ki nas opozarjata, da smo si pred desetletji nacionalno identiteto krepili z uspehi alpskih smučarjev in skakalcev, šele kasneje pa z osamosvojitvijo, ki nam je uspela malo manj kot športna početja v bivšem režimu.
Alpsko smučanje je bilo dogo slovenski nacionalni šport, ki pa ga je osamosvojitev s svojimi novonastalimi apetiti popapala. No, nekaj malega je menda zaspala tudi stroka, a o tem so mnenja deljena. Vsekakor je bilo črpališče pri smučarskem ferajnu po tistem, ko je ugasnila slovita akcija Podarim-dobim, premajhno za dolgo  značilno lakoto tam okoli.
Ko je bil nacionalni interes zelo blizu osebnim, a ne…
Je bilo pa še vedno dovolj denarja, sicer bi ne bilo uspehov, ki so se vseeno vrstili. Izpeljanke iz smučarke zveze v smer stav in fundacij so imele sicer nekaj manj okusnih derivatov, a za šport niso bile nepomembne.
In še nekaj: mediji so smučariji ves čas stali ob strani – včasih  tudi malo neokusno in - se ponavljam, oprostite -  čeprav so imele medijske zgodbe sicer nekaj  manj okusnih derivatov, za šport niso bile nepomembne.

Kolesarstvo ima v Sloveniji seveda veliko daljšo tradicijo kot alpsko smučanje, najstarejše je poleg telovadnih poleg Sokolov, blizu je še organizirano planinstvo.
Se opravičujem,  bloški smučar je super, a vseeno malo  stran od organiziranega športa.

Čeprav segajo začetki slovenskega kolesarstva v leto 1887 je bilo kolesarstvo kasneje nekako ob strani; morda tudi zato, ker je v načelu po vsem svetu, ko je iz poganjanja premožnejših  prešlo v šport in so se kolesa pocenila, je ta težaški, preznojen in dostikrat fizično umazan šport bolj pripadal delavcem kot pa premožnejšemu srednjemu razredu, ki je po kolesu morda odkril tenis.
Sprva  pozitiven odnos do tega športa nekako izgubil, kljub temu, da je bila tradicija tekmovalnega kolesarstva v nekdanjih domovinah povsem spodobna. V Tivoliju je bil leta 1897 zgrajen velodrom, kamor je prihajalo gledat dirke na tisoče ljudi. Bile so cestne dirke, leta 1930 je v Sloveniji delovalo vsaj 22 kolesarskih klubov. Danes v resnici živite le dva, v Ljubljana in Novem mestu, na škrge se trudijo v Kranju, na Ptuju, Bledu in v Gorici.
Verjetno je del zaslug, da je tako, ker so bili v slovenskem kolesarstvu zadnja desetletja na čelu športa ljudje, ki so iz tekmovalnega kolesarstva prešli v kolesarske funkcionarje.
Ta podatek  pa ni povsem brez pomena.

Velodrom Tivoli 1897

Kolesarji so bili vedno čudni ljudje, ne zgolj samosvoji, velikokrat o so bili značajsko zelo trdi, nekateri celo v glavah. Garači, ki pa so namenoma skrbeli le za svoj vrtiček, nič pa jih ni motilo, če so malo pomagali, da so se imeli v sosednjem kolesarskem kubu slabo zaradi kakšne nameščene žlehtnobe po kolesarsko.
Tega je bilo v drugih športih veliko manj.

V takem okolju, nekaj pa zaradi komunizma, ki amaterjem ni dovoljeval prestopov med profesionalce (tudi zato, da so imeli klubi z njimi uspehe, kar je prinašalo dotacije),  je seveda trajalo zelo dolgo, da so se razvili tekmovalci, ki so lahko blesteli najprej na olimpijskih igrah, kasneje pa še med profiji.

No, po svoje je še vedno tako, tudi danes, vsaj pri nas. V resnici je klubom najpomembnejše, da napraskajo denar za preživetje, za kaj več nimajo možnosti. Trdo delo, preživetje, iskanje uspehov na dirkah, kakšen pogovor » filharmonikov« o čem drugem, kot je vrtenje šprikel, je največkrat  znanstvena fantastika. Za širino, tako nujno za razvoj vsakega športnika,  zaradi preživetja ni vedno dovolj prostora. So pa izjeme, v Ljubljani zagotovo. Podobno je z boksom. Čeprav naj bi prve boksarske rokavic k nam prinesel intelektualec,  inženir Stanko Bloudek, je bila pot boksa pri nas zelo cagava in cikcakasta, dokler se ni začelo zares. To pa se je zgodilo, ko so odpadli stereotipi v različnih vrst, in ko so se boksa zaveli mediji. Delova hiša ima tu veliko zraven.
Zdi se, da ko so začeli kolesariti otroci ljudi, ki so videli nekoliko čez planke, in ki so kolesarji  že naredili kašno šolo, je šlo počasi naprej.
Zelo počasi. Klub nekaj podpore v medijih.

Znanja je bilo v našem kolesarstvu vedno dovolj, čustvene inteligence in razgledanosti žal manj – zdi se, da ko se je to uravnalo, da so se stvari naenkrat postavile na novo.
Bržkone je to podobno tistemu, kar se je dogajalo v sedemdesetih, osemdesetih v alpskem smučanju, ko so se v tujini čudili, kako zelo izobraženi so naši smučarji, za razliko od konkurentov. Temu se ni čuditi, največkrat so prihajali iz mest in premožnejših družin, zagotovo pa ne iz hribov. 
Poleg tega, da je bilo smučanje državni šport že takrat, ko Slovenija še ni bila država.
Morda je tudi s kolesarji tako. Da ko so se s kolesarstvom začeli ukvarjati otroci socialističnega srednjega sloja (ta je bil zelo, zelo širok), ki je bil dovolj izobražen in ekonomsko relativno preskrbljen, da je šlo na bolje. Ne vem, razmišljam.

Danes  imamo  kolesarske trenerje s fakultetami, in poklicne kolesarje, ki so zelo inteligentni, govorijo več jezikov, hodili so v šole, tujina jim je močno razširila obzorja.
Zgodilo se je celo neverjetno, da imamo trenutno vsaj ducat poklicnih kolesarjev, za katere lahko mirno rečemo, da so zelo, zelo v redu ljudje, razgledani.
Zagotovo  tekmovalci glede mnogih lastnosti precej prekašajo kolesarske funkcionarje, vsaj po mojih izkušnjah – vesel bi bil, če se motim, a zdi se mi, da vsi, funkcionarji in tudi tisti, ki pišejo o kolesarstvu, premalokrat pogledajo tja, kjer je kolesarstvo resnično razvito, ponekod do kulta. Pa ni daleč…
Razvoj kolesarstva je danes daleč naprej od razumevanja, kot je bilo včasih. Igre z žogo so, ne glede na uspehe, skočile daleč naprej. Atletika se počasi prebuja, judo je odličen, velik napredek je v veslaškem športu in jadranju. Smučanje, alpsko in nordijsko,   organizacijsko še vedno zelo dobro funkcionira;  čeprav so ga
dolgo reševali Tina Maze, Primož Peterka, Petra Majdič, pa Pohorje, Vitranc in Planica je bilo očitno podlage za uspehe dovolj.
Prepoznavnost je vedno bila in posledično pokrovitelji. A se je na tem delalo.
V kolesarstvu, morda po rekreaciji prvemu športu Slovencev danes, tega še ni. Tudi zato veliko ljudi ne ve, kaj pomenijo uspehi naših profijev v mednarodnem merilu – športov in konkurence se nikoli ne primerja, zato naj ostane pri tem.

Za naše kolesarstvo se še vedno zdi, da živi samo zase, mimo vseh. Primož Roglič je v kolesarstvu že skoraj tisto, kar je Jan Oblak v nogometu in več, kot je Luka Dončič v basketu.
So pa tu še Jan Polanc, Luka Mezgec, Simon Špilak, Matej Mohorič in Tadej Pogačar, pa še par drugih, o katerih v tujini govorijo z izbranimi besedami.
Maksima, da uspehi naših kolesarjev motijo druge, je privlečena za lase; seveda gre lahko za naravno športno zavist zaradi uspehov, ni pa nobene nevarnosti, da bi sponzorji iz drugih športov prišli v kolesarstvo.
Start Gira v Sloveniji je trenutno nemogoč, za to ni denarja. Verjetno celo za etapo ali dve ne.
Maraton Franja in agilna ženska poklicna ekipa BTC City Ljubljana nista pravi odgovor- Franja je vrhunska rekreativna prireditev, žensko kolesarstvo, vsaj slovensko, pa v resnici šele začenja svoje odločilne korake in bo do zmag Slovenk treba še počakati, naravni cikel se še ni obrnil. Se pa zagotovo bo, čez čas.
Tekmovalno kolesarstvo nekaj malega poznam, imam iskrene in prave  prijatelje med nekdanjimi šampioni, poznam odlične trenerje, pa tudi odlične  poznavalce onega, kako čez noč postaneš še boljši.
Vsi so na svojem področju svetovne klase, ja, vsi, tudi zadnji.
Oni, ki bi začel tržiti neverjetnost našega tekmovalnega moškega poklicnega kolesarstva, pa še vedno čepi v nekem jajčku in ne upa ven.
To je velika škoda.

Druga, v resnici veliko večja  zadrega pa je, da smo, kot nekakšna kolesarska nacija, ena redkih, ki n  pozna urejenega kolesarskega prometa v mestih in posebnih kolesarskih steza.
Tu je za tiste, ki so se napajali iz gradbenih poslov, izvedbeno in po provizijah, premalo hrane. Ni to ne proga, ne cesta, ne most, ne dvorana in ne stadion.
Kdor ne želi razumeti:  po kolesarskih stezah zunaj naselij ne gre za to, da  bi se varno vozile familije – po njih bi v šolo lahko varno hodili ali se vozili s kolesi tudi otroci.
Države, ki ne gradijo kolesarskih stez, navadno vodijo barabe.

Tako bosta zafurana kolesarska infrastruktura in vse več prometa povzročila, da bo vedno  manj staršev pustilo svoje otroke trenirati kolesarstvo.
Kolesarili bomo v službo po pločnikih z vseh smeri, kot doslej, za rekreacijo  le najbolj zajebani odrasli, sponzorji pa bodo le na Franji, ki je naše svetišče, in to bo povsem dovolj. Nekje med turizmom Ljubljana in lastnim znojem se bomo sončili.

Če bo Rogla zmagal Giro, pa ne bomo vedeli, kaj naj z njim. Še športnik leta ne bo, zagotovo ne. Ne zato, ker je kolesar, temveč zaradi tistega, kar kolesarstvo še ni, pa bi lahko bilo.
Ampak sem optimist. Povprečen poganjalec kolesa, ki s ena njem druži s prijatelji, ki so znanstveniki, manualni delavci, inženirji, brezposelni, umetniki, uradniki, olimpijski prvaki, upokojenci, ljudje iz medijev – in vsi smo bo tem, da se vozimo za zabavo in zdravje povsem prepričani, da je treba slovenske kolesarske planke požagati, kdaj podati roko tudi manj prijetnim likom v kolesarstvu in ga postaviti tja, kamor spada.
Klub slovenskih biciklistov Ljubljana je bil ustanovljen leta 1887, prvi predsednik je bil Ivan Tavčar. Odvetnik, pisatelj, novinar, politik in župan ljubljanski.
Na tem se  pa  že da, graditi,  a ne?

Lahko tudi potem, ko odpeljemo Franjo. Franja nas poganja, mi jo moramo prenesti še kam drugam. Le tako bo šlo.
Leta 1984 je udeležence na startu v Tacnu pozdravila legendarna zdravnica dr. Franja Bojc-Bidovec, ki je ob tej priložnosti izrekla znamenite besede: "Vem, da vam ne bo lahko, verjemite, tudi nam ni bilo!".
Še vedno je tako.
 

';