Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Ko vesolje sliši ali pasja zgodba

Že od zelo zelo majhnih nog sem bila huda občudovalka in oboževalka vseh vrst psov.  Ni ga bilo kosmatinca, da moje roke ne bi zavile proti smrčku, pa če je bila to žepna izdaja ali pa največja »ubijalska mrcina«.  Starši so me skorajda vlekli stran od kosmatih prijateljev, mene pa je kot magnet vleklo k njim. Še z rumeno rutico okrog vratu se mi je večkrat zgodilo, da sem po poti iz šole srečala kakšnega 4 nožnega kosmatinca (običajno je bil to nemški ovčar Ben)  iz sosednjih ulic in ga povabila torej tudi pripeljala s seboj domov v neizmernem upanju, da bo ostal pri nas doma. To pa seveda nikakor ni bila opcija, kajti vsi psi so običajno na mojo žalost  imeli svoje domove in tudi lastnike in so po navadi tudi sami našli svojo pot domov.

Ljubezen do psov pa v meni z leti ni hotela  pojenjati ampak  morda še celo zrasla. In ko je zrasla in prerasla že čez vse meje, sem pri sebi skovala svoj tihi načrt, da na skrivaj in brez privolitve staršev najdem primernega kosmatinca in ga kot slepega potnika pritihotapim domov, potem bo pa že…. In kdor dovolj vztrajno išče seveda tudi najde. Tako je vesolje  očitno zaznalo moje želje in mi poslalo zame idealnega psa. Starši so dokaj hitro preživeli prvi šok. Iz začetniškega nezaupanja in strahu, kaj bo iz tega in kakšne posledice bodo nastale iz moje odločitve se je razvilo veliko sožitje, simbioza in dobrobit za vse člane. Zvesti Lun je srečno doživel in preživel svoja leta, veselo dočakal še nove družinske člane-moje otroke in se utrujen in star dostojno poslovil.

V mojem življenju so se zgodile spremembe, nekaj selitev med tem pa so otroci postali najstniki. Ves čas pa je nad in med nami visela praznina, ki se jo morda niti nismo zavedali. Nenehno prigovarjanje in nagovarjanje o nabavi novega kužka je postajalo vse glasnejše in močnejše. Tudi velik  del mene si je to tiho prigovarjal, le da se je drugi razumski del mene boril in odgovarjal z argumenti proti. Na tehtnico sem začela postavljati pluse in minuse, rezultat tehtanja pa je bil nov pes Ron pri hiši. Tudi ta je na našo pot tako rekoč zašel sam, takoj ko je padla odločitev zanj oziroma, če se izrazim drugače, vesolje nas je tudi tokrat uslišalo ali pa »kdor išče ta najde«.

Pri hiši sem z najstniki vzpostavila nekakšen »vozni red« sprehajanja in postavila hišna pravila. Po nekaj tednih vozni red še vedno drži. Sicer smo v naš dom za poznavalce pasem dobili  nadpovprečno aktivnega psa, ki je neumoren in neutruden v svoji aktivnosti in energiji. Vsi skupaj smo to zelo hitro in dobro zaznali. Neutrudno smo takoj pričeli nabirati kilometre po okoliških poljih in hribčkih. Lahko rečem, da smo odstotek pešačenja drastično povečali . Vsi skupaj imamo torej novega trenerja priganjalca v hoji in teku. Ko dokončno odraste, mu morda celo to ne bo zadostovalo, tako da utegnemo z njim še kolesariti.

Za duševno počutje v družini s tremi najstniki, ki so še do nedavnega dajali vtis, da so mi jih ugrabila bitja iz drugih planetov (jaz pa sem upajoča čakala njihovo vrnitev), sedaj ugotavljam, da so se  s prihodom kužka v naš dom tudi oni z njim vrnili nazaj iz prostranega vesolja. Pes je postal družinski strelovod, ki preusmerja in ublaži vse prevelike količine  napetosti, hormonskih neravnovesij  in pomirja male notranje boje in drame velikih najstnikov. Priznam da zagotovo pa tudi moje včasih pretirane reakcije ob njih. Prišel je kot dolgo pričakovani in iskani in manjkajoči kamenček v mozaiku naše družinske sreče. Učenje dajanja brez pričakovanega povračila, ki pa povrnjeno neprecenljivo srečo še potroji. Stranski učinki pa obilo svežega zraka, sprehodov, rekreacije, ki je seveda zagotovljena tudi v dneh, ko ti le ta ne diši ravno najbolj.

Če povzamem in še enkrat seštejem vse pluse in minuse, se jeziček na tehtnici močno nagne k plusu in se sprašujem zakaj in čemu le smo se tako dolgo obotavljali in razmišljali….

';