Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Ko te mladina preseneti. Na bolje

V slaščičarni kjer opravljam svoje delo kot slaščičarka je del mojega poslanstva namenjen tudi izobraževanju mladih torej vajencev, praktikantov. To so mladostniki, bolje rečeno najstniki s svojimi hormonskimi naboji, ki pa na svoji praksi prvič v življenju trčijo na odrasli hitri storilnostni svet brez milosti in usmiljenja, kjer gre zares. Sama sem njihova mentorica. Kot ta pa imam nalogo, da jih soočim s svetom realnosti, življenja v dejanskem svetu, kjer se svet ne prilagaja njim temveč gredo stvari ravno obratno.

Naloga včasih ni enostavna, vsekakor pa jo občutim kot velik izziv.
Moje pisano življenje je naneslo, da sem učiteljski poklic pred leti na osnovni šoli že opravljala kot učiteljica matematičnega in tehničnega torej praktičnega pouka. Zato vem, da je ta poklic lahko čudovit in, da je to obenem tudi pred vsem velika šola za učitelja samega. Osvojiti in prepričati mladostnike v svoj prav je  včasih naravnost nepredstavljiv izziv. Zmaga ob uspehu pri tem pa takrat najslajša. Ko ti uspe poiskati pravi register ali po domače »knof«, ki najde primerno pot do mladih, vihravih in hormonov polnih najstniških duš. Za to izkušnjo sem še dandanes izjemno hvaležna. Učiteljski poklic je velik in resnično izjemen(če ga opravlja pravo srce), čeprav v današnjih časih predvsem zaradi, predpisov, birokracije in  pretirano zaščitniških in egocentrično usmerjenih staršev sila naporen.

Morda se nekateri učitelji včasih premalo zavedajo svoje vloge, ki jo imajo na življenja mladih src. Sama pa vem in pomnim nekaj svojih »pravih« učiteljev  tako iz osnovne in srednje šole kot iz fakultete, ki so znatno naredili vtis name in tudi vplivali na moje življenje in moj pogled nanj in na ta svet.

Torej tudi v svojem novem poklicu imam priložnost podajati znanje nekomu, ki je v resnici dokaj nepopisan list. Moje mnenje je, da naši šolski sistemi ne omogočajo dovolj praktičnega, ročnega konkretnega znanja, ki bi otroke podkovalo z ročnimi spretnostmi, praktičnostjo, iznajdljivostjo, fizično aktivnostjo, konkretnim delom…Otroci absorbirajo neomejene količine podatkov, znanja, snovi, teorij, ki so dandanes dosegljive s svetlobno hitrostjo v virtualnem svetu. V veliki meri smo seveda krivi tudi starši, ki jim prihranimo vse te življenjske izzive in prakso do poznih postštudentovskih let ali pa še dlje. Vendar šoli sama pripisujem večji delež krivde, saj gre za sistem, ki bi lahko že od malih nog omogočal otrokom spontano, letom prilagojeno učenje praktičnega znanja, ko bi otroci kot nepopisani listi posrkali in osvojili vse te vrline praktično nevede. Pa jih ne. Pri vseh učenostih in osvojenih znanjih pa opažam, da velikokrat ne obvladujejo niti osnovnega bontona in »manir«, kot je na primer reči »dober dan, hvala in oprostite«  (seveda zopet pripisujem polovično krivdo nam  staršem).

Razumem tudi današnji tempo otrok, ko iz z urami prenatrpanega urnika polnega dne pridrvijo iz šole, velikokrat niti ne odidejo (ampak jih odpeljejo starši, ki spuščajo duše ob neusmiljenem ritmu in brzini) na treninge, glasbene šole in druge popoldanske aktivnosti. Nato pa se z istim tempom vračajo nazaj zopet domov k šoli, učenju in nalogam. To je vse njihovo konkretno, praktično življenje in  učenje za življenje, ki se obeta.

Če povzamem torej služba, dom, dom, služba, brzina, rutina, …Prostora za prakso, ročne spretnosti, konkretna znanja in vrline ne vidim nikjer na obzorju.
Kljub vsemu temu ostajam še vedno optimist. Verjamem, da se s pravim načinom in prijemi da marsikaj naučiti in prepričati že prepričanih najstnikov. Le pravo pot in način do njih je treba poiskati in jim vzbuditi, vdahniti zaupanje vase. Za svoje tokratne vajence lahko rečem, da so silni in izjemni. Svetle in redke izjeme, ki opravljajo delo »kot taveliki« in se ga ne branijo in bojijo. Grizejo, željni znanja, novih veščin, tehnik neustrašno osvajajo male vrhove izzivov.
Prav veselje jih je pogledati in ponosna sem na njih.

 

';