Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Ko država ne ve, zakaj so mednarodne misije

Tri dni nazaj je v vojašnici generala Maistra v Mariboru potekala slovesnost ob vrnitvi dvajsetega kontingenta Slovenske vojske iz mednarodnega fiaska pod Hindukušem. Takšna slovesnost je doslej potekala že devetnajstkrat, in čeprav bi bila zdaj resnično zadnjič, kot je to oni dan pomodroval obrambni minister, ni takšna slovesnost pravzaprav nič takšnega. Pretenciozne govorance nadrejenih, mirno in v pozor stanje podrejenih, nekaj soka in ščepec tiste armagedonske teatralnosti v slogu Brucea Willisa.

Pravzaprav se moram najprej ustaviti že pri zgoraj omenjeni Jakičevi samohvali: Da je iz Afganistana (mesec prej) poklical vse naše vojake, da je misija končana. Morda bi pacifistično usmerjenemu ministru kdo še verjel, ko ne bi spletna stran Slovenske vojske jasno dokazovala, da do poletja v Afganistanu ostajajo štirje specialci Slovenske vojske, potem pa do konca leta – dva. Mission completed? Niti ne, dragi minister. Tudi mednarodna skupnost se Afganistanu še ni čisto odrekla (zaradi raznih računic), zato gre pri govorancah o končanosti nečesa v tem primeru zgolj za abotno in – prenehajte že s tem! – predvidljivo predvolilno nabijanje.

Jakič in vlada Alenke Bratušek, državotvorni instituciji, ki jima ljudje med vsemi v državi nekako najbolj zaupajo – Slovenska vojska je pri merjenju zaupanja vselej pri samem vrhu, če že ni daleč prva –, sta v dobrem letu pridelala največji proračunski deficit izmed vseh dozdajšnjih ministrov in vlad. Sindikati so piskali in sklicevali sestanke, a, kot zatrjujejo, predsednica vlade (do izpred treh dni, na slovesnost) pred vojake v vsem času svoje vladniške dolgosti ni stopila. Ko so vojaki, obremenjeni s krediti in daleč nižjimi plačami, kot so jih imeli takrat, ko so kredite najemali, potrebovali premierkino podporo in v neki fer dogovor pretopljeno moč odločanja prve med ministri, je ni bilo blizu.

Vlada Alenke Bratušek je namesto tega v imenu ciljnega racionaliziranja javnega sektorja rezala obrambni proračun in nižala plačno maso vojakov. Tako daleč smo prišli, da so vojaki Anini zvezdici podobno fundacijo ustanovili kar sami zase. Nekateri, in ni jih bilo malo, so čez vikende pozimi oddelali kot sekalci drv v bližnji Avstriji. Množica zaposlenih v Slovenski vojski se je v času ministrovanja Romana Jakiča znižala že krepko čez tri odstotke, medtem ko preostali v javnem sektorju s težavo sledijo zapisanemu nižanju zaposlenih za en odstotek.

Svoj čas so se politični mački dobro zavedali, da vojaške misije prinašajo priložnosti, te pa denar državi. Mobitel in Gorenje in Kosovo so lep primer, kako se tem rečem (ne?) streže. Enkrat sem, pred leti, na prištinskem letališču opazil poslanca iz takrat­nega sklica državnega zbora. Da je nekje na neki službeni poti, po Sloveniji, mi je odvrnil, ko sem ga poklical in ga, medtem ko sva se pogovarjala, opazoval izza pregrade na letališču. Jaz sem prišel, on je iz Kosova očitno odhajal. Morda je bil ta poslanec zgolj previden in novinarju ni želel zaupati bistva in pravega kraja svojega potovanja, morda pa je bil na drugi strani dovoljenega. Ne vem. Nekaj od tega je bil, a na tem mestu ni (več) pomemben.

Hočem povedati to, da edini namen prisotnosti (in potem odsotnosti, ko je misija kvazi končana) naših vojakov na kriznih območjih ni v njihovi tamkajšnji pojavnosti hic et nunc, temveč je mednarodna operacija proces. Proces stabilizacije nekega kriznega območja, v katerem so vojaki iz neke države tam zgolj prvi (in ne najmanj pomembni!) v procesni verigi. Potem pridejo na vrsto tako imenovani civilni strokovnjaki in na koncu pride, vselej, biznis. Posel. Denar. Zveze. Mreža. Četudi je to poslovna skrivnost države oziroma nje zaupanja vredni podatek, lahko tisti, ki bi posle v tujini lahko sklepali (raziskovalci, inženirji, izumitelji) – in tisti, ki jih že so (prodajalci) –, povedo, da je vsega tega zelo malo.

S priložnostmi vojaškega biznisiranja v slovenski državi so se doslej gostili le tisti, ki so posle sklepali od znotraj navzven: V imenu javnih naročil zaupne narave (kako bedasta da so, je že večkrat ugotovilo računsko sodišče) so prek zvez in poznanstev služili le tisti, ki so v imenu soldateske kupovali prve puche za naše vojake, oklepnike, helikopterje, puške ... Zunaj Slovenci še nismo zmogli narediti poštenega posla. Zakaj?

Javno vas sprašujem, vi, ki ste (bili in boste) odgovorni: Zakaj je tako? Morda zato, ker se z mednarodnimi misijami (pa še to nespretno in populistično) ukvarjate zgolj takrat, ko na slovesnostih nabirate politične točke, ali zato, ker je treba zunaj meja poslovati malček bolj spretno, bolj transparentno in neodvisno? Morda zato, ker ciljnostno poenotene politike glede mirovnih misij v državi kljub naporom nekaterih (Ljubica Jelušič v vladi Boruta Pahorja) še zmeraj nimamo?

';