Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Ko desničar pohvali levičarja, Kučan pa pravi: »A boš še kakšen uvodnik napisal?«

ZGODBA: Tole bo pravzaprav vse skupaj paradoks, tako kot sta naslov in povzetek. Paradoks sam pri sebi itak prevajam v neumnost, tako da pravzaprav ostajam v svojem varnem in znanem okolju, v habitatu neumnosti. Zadnjih dobrih dvajset let  namenoma nikoli nisem želel razmišljati o tem, kaj pred volitvami pišejo moji kolegi in zakaj pišejo, kot to počnejo. Nekako se mi je zdelo, da je to podobno kot dejstvo, da vsak nogometni navijač misli, da je lahko, oziroma bi moral biti  selektor, in da tako tudi vsak novinar ve, kdo bi moral voditi državo. 

Novinar po zvenu minulega stavka seveda ostaja tako plemenit, da le piše o tem, kdo naj bo izbrani, sam pa si to ne želi postati. Verjetno je res tako.  Ampak verjetno je lahko tudi tako, da v nekem trenutku marsikoga od kolegov obsije kozmična misel, da je prav on tisti, ki najbolje in edini ve, kdo je pravi za vodjo države in potem to po cajtengu drgne in drgne iz meseca v mesec, slep za vse, kar si ima v demokraciji o isti stvari pravico misliti še kdo drug. No, zdaj sem samega sebe ujel pri laži - očitno ni res, da nisem želel razmišljati o početju svojih kolegov pred volitvami; zdaj že vidim:  sam sebi sem lagal. No, v časopisu, ki sem ga sourejal in urejal deset let, smo imeli v uredništvu do politike vedno razčiščen odnos: svoje prepričanje lahko vtakneš tudi v uvodnik, a ne agitiraj in ne žali tistih, ki mislijo drugače. Nenazadnje: ne žali kolegov v uredništvu, ki vidijo drugače!

Zadnjič, pred časom, je Jaka Lucu napisal uvodnik o premierju Pahorju. Z naslovom Zato.  Prebral sem ga, spremenil naslov in se z Jakatom  v par sekundah pomenil o argumentih za njegovo pisanje: uvodnik je bil pravzaprav tragikomična  zgodba o Pahorjevemu padcu in naivnosti, o njegovem  agregatnem stanju marionete, v katerega se je pustil pripeti, in o tem, da je, meganategnjenosti in ultranivnosti navkljub, ostal človek. Da ni svinjal. In Jaka je na koncu pribil, da bo Pahor dobil njegov glas. Nikakor ne zaradi svoje politike, pač pa zaradi svoje človeške drže. Morda bi bilo to za večino časopisov preveč, za Polet, kjer smo desetletje negovali kult različnega razmišljanja, pač ne. In je šlo v tisk, Jakatu sem le prišepnil, da je s tem uvodnikom zabil še enega zadnjih žebljičkov v mojo uredniško krsto. Nekaj malega jasnoviden sem bil, ne šalim se, po malem od nekdaj. Žal.

Na dan izida in še nekaj dni povrh  je v uredništvo prišlo precej odzivov na uvodnik - in je bilo vse drugače, kot sem pričakoval! Mislil sem, da se bodo pahorjanci jokali od sreče, da bodo kučanovci zmerjali do neba (minuli predsednik nima prav lepe vloge v uvodniku, in to v naši zgodbi ni nepomembno - boste že videli, zakaj...), janšisti pa sikali, da gre za reklamo za pralevico, v itak, kot nas nekdo večkrat poimenuje s kančkom kakovostne zlobe, levičarski ekipi. Kar po moje spet ni res. Veste, kako je bilo v resnici? Nihče od levih ni govoril o politiki,  vsi so v zgodbi videli človeka. Tudi takega, ki jih sploh ni všeč. A z nekaterimi dobrimi lastnostmi, ki jih ne gre prezreti. Najbolj pa sem bil presenečen, osupel pravzaprav,  spričo odziva dveh, treh čistokrvnih desničarjev. Nad - vse misli bi lahko strnili v besede Poletove  bralke s Primorske - stavkom:"Nikoli nisem in nikoli ne bom volila Pahorja, vedno sem in bom volila povsem drugo politično opcijo, a kar piše vaš uvodničar o Pahorju kot človeku, je pa res!". Nekateri kolegi so Jakatovo pisanje in oceno urednika, da uvodnik objavi, ocenili kot neprofesionalno. Zelo spoštujem tistega, ki je to zapisal, spoštujem dejstvo, da tako misli, čeprav se o tem, kaj je novinarska etika, verjetno ne bi takoj prišla skupaj - ali pa, kdo ve? Zame je novinarska etika isto kot je tisto, čemur se reče človeška etika. Kot elementarno poštenje človeka. In zato sem uvodnik, v katerem so tudi misli, ki jim ne pritrjujem, objavil: ker je pošten novinar pisal o doslednosti in spodbudni človeški drži nekega politika. Padlega angela.

To so tisti angeli, ki bi radi urejali svet namesto Boga. Ko jim to ne uspe, najboljšim namenom navkljub, padejo. In mnogokrat potem postanejo sile teme. A Pahor - če bi mene kdo kaj vprašal, bi moral odstopiti že davno  prej, tudi odstavljen bi bil lahko in z razlogom - ni postal princ teme. Mislim, da je Jaka pisal o tem. In če te pohvalijo desničarji, mora biti že nekaj na tem, nekaj, kar je nad  vkalupljanjem v novinarsko etiko in profesionalnost. Mnogi so žal že davno pozabili, kaj je ena osnovnih novinarskih zvrsti: zgodba.  V zgodbi morajo biti osebe in mora biti uvod, zaplet in razplet. Ni dovolj, če je samo pošteno zapisana, dober časopis zahteva dobro napisano. Jakatu je to uspelo. Veste, kaj je največji hakeljc: prepričan sem, da bi v kakšnih drugačnih, a vsebinsko podobnih časih, Jaka isto zapisal tudi o Janši. Le tega ne vem, ali bi bili levičarji bili sposobni istih besed pohvale, če bi se mu pripetilo kot Pahorju? Pa pustimo vedeževanje. Lepo je biti v časopisu, kjer te zmerjajo z levičarjem, pa to nisi, kjer ti očitajo profesionalno neetičnost in navijaštvo za levega kandidata, a te pohvalijo - desničarji. Morda pa je (bilo) to mogoče res samo na Poletu.

Ups, kje pa je Kučan iz naslova? No, ko je Jaka po objavi vstopil v fitnes, je srečal Milana Kučana, ki mu je rekel:"A boš še kakšen uvodnik napisal?". Bo, bo, Milči, kljub temu, da je po moje pomalem res levičar in kljub temu, da je pisal v časopis, ki ga je pokopavala in pokopala - levica. Mogoče bi moral zdaj napisati, da Pahor ne bo dobil mojega glasu: a ker moje pisanje ni zgodba, kot je bilo Jakotovo pisanje, seveda tega ne smem narediti.

';