Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

David Razboršek, ročni kolesar

Klaus, ikona

Čemu tečemo, čemu kolesarimo, čemu se premikamo naprej? Smo zadovoljni s tem, kar imamo? Po čem hrepenimo in zakaj? Kaj nas motivira? Težka vprašanja za večino ljudi, ki niso profesionalni ali ljubiteljski psihologi, tudi zame ponavadi, ko v vsakdanjem neredu na podstrešju drvim skozi dni. Po izkušnjah težja vprašanja za moške kakor ženske. Morda zato, ker si jih one večkrat postavljajo in laže odgovarjajo nanje, tudi dlje živijo. Kdo bi vedel. Kljub temu da nisem ne psiholog ne »ona«, Maslowa in njegovo hierarhijo potreb pa bežno poznam, mi je Življenje v zadnjih dneh pripeljalo na pot ravno ta vprašanja. Kaj pa vi? Odgovarjate? Za nami so paraolimpijske igre. Čestitke vsem udeležencem. Ste odlična motivacija za Slovence, da zmoremo. Da v pogojih ni omejitev in da si pogoje in motivacijo ustvarjamo sami. In to na podstrešju, v glavi.

Pogosto me kdo, ko me vidi na ročnem kolesu ali na vozičku, ogovori v slogu: »Vsaka čast. Kje najdete energijo?« Odgovor sledi v slogu, da smo človeška bitja izjemno prilagodljiva in sposobna v danih okoliščinah potegniti priložnosti. Pri pogovoru pa opazim iskro veselja in hvaležnosti do tega, da je zdrav-a. Ali po Maslowu, osnovni paket fizioloških potreb (po vodi, hrani, počitku, toploti, spolnosti) imamo velika večina v naši Sloveniji zelo dobro zadovoljen in lepo je videti, da se kdo tega zave in razveseli. Nimam se za oviranega … razen včasih na podstrešju. Zato se ob pogojih – kolesu, vozičku, družini – v večini primerov ne obremenjujem s fiziološkimi potrebami. Hvala, Življenje! Hvala tudi, da sem se oktobra imel priložnost udeležiti, kot eden izmed 180 ročnih kolesarjev in kot eden izmed 40.000 sodelujočih, berlinskega maratona. Mesto je živelo za tek, jaz za varno pogajanje pedalov med dogodkom ter za uživanje v spoznavanju Berlina pred tem velikim dogodkom in po njem.

Tukaj se spomnim prvega stika s tem, kaj me motivira, pomaga spoznati bistvo, pospraviti podstrešje. Zjutraj, dobro uro pred začetkom, ko smo se na območju starta (Brandenburška vrata) in cilja (spomenik Sigesaule) ogrevali z ročnimi kolesi. Ob robu ceste opazim osebo, ki se izredno težko premika. Težko hodi. Kako šele teče, se sprašujem. Pa vendar ima startno številko na prsih. »Kako, saj je edina razdalja 42 km? Res sodeluje?« je bil moj naslednji preblisk. Ogrevanje se nadaljuje z osredočenostjo na dirko, ki se bo vsak čas začela. Stik z osebo utone v ozadje. Zvečer, po maratonu, na večerji s prijatelji ročnimi kolesarji iz Nemčije, pa izvem, da je to njihov rojak Klaus Dieter. Ima paraparezo, okvaro hrbetnice, pri kateri večina obsedi na vozičku oziroma se občasno poda na krajšo turo od hladilnika do kavča ipd., ker je navzven takšna hoja videti mučna in tudi je mučna. Klaus, ki vsako leto premaga berlinski maraton, je ikona. Starta uro pred vsemi in konča med zadnjimi. Njegov čas na videz ni pomemben, saj je skoraj neverjetno, da oseba s takšnimi omejitvami razdaljo sploh premaga. Pa vendar, 8 ur in 41 minut za 42 kilometrov je dokaz vztrajnosti, odločenosti, motivacije in želje po potrjevanju, da je vse mogoče. Dokaz, da je Klaus s fiziološkimi omejitvami opravil na svojem podstrešju.

Ne poznam ga. Videl sem ga le za nekaj sekund ob robu ceste. Skromno, zelo zelo okorno, a odločno osebo. Ker si je postavil pogoje tam zgoraj, na podstrešju, ki so mi vzor in motivacija. V tistem trenutku, ko sem bil poln predtekmovalnega adrenalina in vprašanj, kot so, kakšen čas bom vozil, ali bom na dobrem startnem položaju, kako progo narediti varno …, je bilo srečanje z njim le preblisk. Preblisk, ki se je zvečer ob večerji s prijateljema ročnima kolesarjema razvil. Tudi če ne bi izmenjevali besed, je bilo spoštovanje do Klausa čutiti v njunih očeh in srcu. Zaradi njega, prijateljev, partnerice sem vesel, da sem se udeležil berlinskega maratona. Da si bom laže pospravil na podstrešju, kljub temu da je čas spomladanskega čiščenja mimo in prihaja čas zimske refleksije.

Obrnjeni smo k napredku in ta nas pogosto sili h kakšni obliki nezadovoljstva. Sili nas, da na Maslowi piramidi potreb prehajamo iz fizio­loških na varnostne, iz varnostnih na potrebe po pripadnosti, naprej na potrebe po spoštovanju in samoaktualizaciji. 40.000 udeležencev nas je tisti dan tako ali drugače uživalo in se pomikalo proti vrhu piramide. Ob prihodu v cilj, v boju s časom in premagovanju samega sebe. Energijo utrujenosti, a hkrati zadovoljstva je bilo čutiti povsod. Sam sem ob vseh udeležencih, večerji s prijatelji ročnimi kolesarji in stiku s Klausom začutil hvaležnost, da živim danes in tukaj ter imam možnost početi stvari, ki me izpolnjujejo. Vse to in še marsikaj je bilo v obdobju pred maratonom čisto preveč samoumevno. Pozabljam, da živim v družbi, ki omogoča več kot kdaj prej. Pozabljam, kaj vse imam urejeno. Kaj bi bilo, če bi se rodil in živel le nekaj tisoč kilometrov na jugu ali kje drugje. Tam vse to ni samoumevno za navadne ljudi, kaj šele za nas na vozičku. O tem lepo opominja razstava fotografij na ostankih Berlinskega zidu na Eastside Gallery. Fotografije iz Sirije, da bomo laže razumeli, zakaj prihajajo, in še razlog več za hvaležnost, kaj imamo.

Želim nam, da skupaj najdemo čim več motivacije v vsakem trenutku za vsak trenutek. Obstaja le eno zdravilo zoper velike skrbi: drobne radosti.

David Razboršek je ročni kolesar.

';