Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Klasik

Težko bi z gotovostjo rekel, ali sem po življenjskem nazoru klasik ali nisem, in mi je v resnici kot izrazitemu individualistu tudi povsem vseeno, kam spadam, če sploh kam. Sem tudi tip individualista, ki mu ni vseeno za soljudi in okolje, saj me lahko, individualista namreč, moti, če so ljudje namrščeni ali žalostni in okolje popackano, kajti če je popackano, pomeni, da so ljudje v tako slabem stanju, da jim je vseeno, da se za trenutek, ki kmalu postane še večja bolečina, dobro počutijo le, ko škodijo okolju in s tem seveda še najbolj sebi ter motijo notranji mir človeka, ki si dan, vsak, bolj ali manj riše po svoje. Moj notranji mir, torej.

Sem pa klasik in to prepričan predvsem zato, ker obrabljena medvretenčna ploščica v spodnjem delu križa ne kriči od navdušenja, ampak od neugodja, ko se lotim drsalnega koraka v smučarskem teku. To seveda pomeni, da ves čas migam diagonalno, da torej krepim hkrati levo roko in desno nogo ter desno roko in levo nogo ter si poskušam predstavljati, da pod krivino smučke po smučini rinem teniško žogico in tako pazim, da zadaj smuči ne dvigujem preveč in zato tudi ne ropotam preveč.

Klasična tehnika ima svoje velike prednosti pred drsalno. Po moje je veliko bolj naravna in veliko bolj estetska. Zdi se mi tudi fizično veliko zahtevnejša, saj nasprotno od tehnike drsalnega koraka brez izrazite uporabe rok ne gre, celo po ravnem in neledenem je hitrost brez rok pri klasiki zanemarljiva. Klasična tehnika nasprotno od razdiralne drsalne znova vzpostavlja morebitno mišično neravnotežje telesa. Po dveh urah smučarskega teka v klasični tehniki so mišice rok za moč in lepoto definicije naredile več kot pod kakršnimi koli utežmi. In to ne glede na to, kako izolirana je bila pod utežmi določena mišica.

Klasična tehnika lahko ob slabo ali neprimerno namazanih smučeh in tudi ob uporabi rekreativnih smuči, ki ne pričakujejo in potrebujejo maže, v ledeni smučini iz človeka iztisne najlepše in najhujše lastnosti. Pri meni je tako. Vsakič. Niti ni nujno, da je led posebej zoprn. Ko mi namreč led prvič v dnevu onemogoči usklajeno gibanje in mi levo ali desno nogo cukne nazaj, mi niti mati ne more več preprečiti, da ne bi v trenutku vzrojil in začel preklinjati, in to nenadzorovano in ne v intervalih, ampak v enem samem sunku ranjenega samoljubja in podrte estetike. In čeprav se mi rahla kolerična črta vleče skozi vse športe, celo skozi nordijsko hojo, kjer me lahko slabo zapičena palica pripravi do tega, da jo v hipu ukrivim na bližnji skali ali drevesu, nikjer ne izbruhne z večjo silo kakor med smučarskim tekom v klasični tehniki v klanec.

Vsak cuk nazaj je namreč posmeh narave in s tem možnost, da bi se prav nemarno vzvratno odpeljal neznano kam. Toda vsak cuk je tudi test vztrajnosti in moči in vsak premagan cuk krepi dobre lastnosti osebnosti. Odločenost, da se bodo stvari, ne glede na vse, odvile dobro, na primer. Odločenost, da organizem ne bo popustil. Odločenost, prigristi se do konca in potem uživati v milini zdrave zimske telesne utrujenosti, ko se človek že pred osmo potaplja vase in je, kot bi tonil v med. Ali ni to stanje največjega prijateljstva človeka s samim seboj? V takih trenutkih mi je namreč celo vseeno, če se nekje vrti klasična glasba in me ne moti, vseeno mi je, in tudi sicer klasike ne poslušam iz prepričanja, ampak mi preprosto ni všeč. Razen po dobrem treningu smučarskega teka v klasični tehniki, jasno.

';