Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Kdor ni očaran, ne bo razočaran

Po svojem značaju sem izrazito ne navijaške sorte. Sedenje pred televizijskim ekranom in spremljanje tekem ni zapisano v mojih genih. Da o tribunah sploh ne govorim. Morda je za to kriva družinska zgodovina, saj v družini razen smučarskih poletov pozimi, ki so prevzemali mojega očeta kot letalca, ki je k poletom pristopal bolj iz aerodinamičnega, analitičnega in tehničnega vidika nismo nikdar navijali ali spremljali razno raznih športov po televiziji. Pravzaprav sem imela do navijanja ob športnih dogodkih precej vzvišen in odklonilen odnos. Morda je za ta odnos kriva tudi moja hladna narava, ki mi jo nekateri očitajo. Menda je težko razgreti in stopiti ledenik čustev, ki se skrivajo v moji arktični naravi.
Kaj šele, da bi me razgreli vrli športniki, ki nizajo svoje neponovljive uspehe in ponosno pišejo zgodovino slovenskega in svetovnega športa. Seveda jim uspehe iskreno privoščim in vsekakor tudi občudujem njihovo predanost, motivacijo in trdo delo. Vendarle menim, da v prvi vrsti izpolnjujejo svoje lastno poslanstvo in svoja notranja hotenja, talente, želje, veselje konec koncev pa tudi svojo eksistenco.

Kot udejstvovanje mi je v veselje zares ogromno število športov, ki sem se jih polotila skozi vse svoje življenje, kot navijač pa sem popolna katastrofa. Za lažji oris in ponazoritev tega naj  povem, da sem popolnoma nevede organizirala hčerkin rojstni dan po njenih željah (odbojko na mivki) ravno na dan in točneje ob enakem času, kot je bila zaključna tekma- finale svetovnega prvenstva v nogometu. Je lahko še slabše? Dilema je samo ali sem slabše vrste mati ali slabše vrste navijač? No, na koncu smo preživeli vsi, brez hujših posledic.
Dejstvo pa je, da ljudje že od nekdaj in skozi zgodovino stremijo po svojih herojih. Športniki so med drugimi lahko eni izmed večjih in najbolj priročnih. So osebe s katerimi se lahko poistovetimo in jih občudujemo, opevamo in kujemo v nebo. Lahko so nam za zgled in motivacijo.

Slaba stran tega športnega herojstva pa je v mojih očeh v tem, da kakor hitro zrastejo v heroje in junake, prav tako hitro tudi strmoglavijo. Seveda v očeh velikih navijačev, katerih spomin je tramvaj, ki vozi le po enosmerni ulici in to le po ulici najslavnejših, najboljših in najmočnejših. Kakor hitro ti gladiatorji v arenah krvoločne publike pogorijo, taista publika že uperja pogled k svojim novim herojem (žrtvam).

V dneh, ko si množice ogledujejo znameniti Tour de France sem si na naši nacionalni televiziji ogledala biografski film o legendarnem in zame še vedno nepozabnem kolesarju Lanceu Armstrongu. Meni odličen film, ki je posnet prav v duhu kriminalnih gangsterskih. Množice je zagotovo še dokončno prepričal in potrdil njihovo razmišljanju o tem kako pokvarjen, podel in lažniv človek je bil nekoč znameniti kolesar. Kolesar, ki je nekoč očaral, osvojil neskončno število  svojih oboževalcev, navijačev in jih na koncu pustil na cedilu in tako grdo in nizkotno razočaral. Razočaral tako močno, da bi ga najraje izbrisali iz zgodovine športa. Za mene je bil taisti Lance  zgolj eden kolesarjev svetovnega formata, ki je zmagal na najpomembnejši kolesarski tekmi Tour de Franceu in to večkrat.

V prvi vrsti pa je bil zame človek, ki je zbolel za rakom in v bitki z njim nesporno zmagal. V mojih očeh je bil že zgolj zaradi tega vedno velik junak in človek, z vsemi svojimi človeškimi lastnostmi, dobrimi in slabimi. Vendar je zgodovina športa skupaj z njegovimi nezasluženimi zmagami skupaj počistila in pobrisala še vso njegovo osebno življenjsko plat, kot bi sploh ne bil človek in to iz tega planeta. Zamera junaku je bila tako velika, da mu je odvzela in izpulila iz rok tudi njegovo osebno največjo zmago. Zmago življenja nad smrtjo. Človek, ki premaga smrt na tak način kot je to storil on pa bo zame vedno junak. Pa naj si bo to sosedov Franc, moj najhujši sovražnik ali najboljši prijatelj.

Vsi ti športni heroji in junaki so v prvi vrsti ljudje, iz mesa in krvi. Vsak s svojo zgodbo življenja in potjo, ki jih je pripeljala do tam kjer so. Običajno na stopničkah. Ljudje pa se tako enostavno in sladkobno pustimo zapeljati in očarati, ko zmagoslavno stojijo pod sojem žarometov lepi, močni, vsemogočni in navdušujoči.  Ko pa se bleščeči žarometi ugasnejo, heroji ostanejo sami v svoji temi s svojimi nahrbtniki, očarane množice pa z grenkobo pelina v razočaranju že iščejo nove primernejše kandidate za svoje junake za svoje zadovoljstvo.
Kdor ni očaran tudi ne bo razočaran.

';