Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Kdo je največja zguba

Na kolesarski poti v Martuljku, tam, kjer so del steze poimenovali Kolesarska pot Jureta Robiča, so pravkar postavili dva spominska zapisa, ki bosta nepoučenemu morda razkrila, kdo je ta športno veliki Slovenec bil.
Verjamem, da veliko več kot petkratni zmagovalec najzahtevnejše vztrajnostne dirke na svetu, Dirke čez Ameriko. Prevedeno v avtomobilnost: za najdaljšo od svojih petih zmaganih etap tam čez lužo, dolgo 4911 kilometrov, je potreboval malo manj kot devet dni in devet ur. Na kolesu.
Veliki končni zbiratelj vseh biciklistov je Jureta poklical k sebi pred devetimi leti, ko je ta med treningom, spustom po gozdni cesti v Karavankah, trčil v osebni avto s prikolico, ki mu je pripeljal izza ovinka; vest je bliskovito obšla svet. Objavili so jo tudi pri New York Timesu, kjer so že prej spremljali neverjetno športno pot na videz nezlomljivega Kranjca. Slovenci tam redko gostujejo.
Tistim, ki niso vedeli, kako dobro je bil Jure v kolesarsko že zelo poznih letih pripravljen v primerjavi s poklicnimi kolesarji, in ki so se spraševali, ali bi lahko prevozil dirkaški Tour s profesionalci, je Primož Čerin nekoč odgovoril: »Z levo nogo.«
Dirka čez Ameriko, sveti gral vztrajnostnega kolesarstva, ga je neustavljivo privlačila. Bil je obseden z njo. »Sam' gor me sprav'te!« je dejal. In smo ga.
Tisti, ki smo bili z njim na tem razčlovečenju na dveh kolesih, smo spoznali, česa vsega je sposoben človek, ki se odloči nečemu podrediti prav vse v svojem življenju, ki ga je, s strukturirano vadbo, leta in leta posvečal le enemu cilju. Dirki čez Ameriko.
Samo o mami je govoril tako kot o njej.
Življenje je v resnici krhko. Čeprav se je zdelo, da je Jure premazan s posebnim slojem, da mu to ne more do živega, njegovo telo ni zdržalo udarca v oviro; tega nismo zmogli razumeti. Bil je namreč celostno eden najbolje pripravljenih športnikov v Sloveniji, vključno z mnogo mlajšimi dobitniki olimpijskih odličij; prav veliko takih njegovih let tiste čase v naši galaksiji ni bilo.

Glede dosežkov je bil Osmi potnik, Nezemljan. Po neznanski količini strukturiranega treninga, ki ga je bil sposoben opraviti, je bil dvakrat to. Pozimi je kolo lahko ves dan vrtel na balkonu svojega stanovanja na Jesenicah. Njegova živalska moč se je poznala tudi pri neverjetnih tekih in hoji navkreber, na teku na smučeh, v utežarni.
Včasih se je človeku zazdelo, da je narejen iz titana. Ker je titan bil. Verjamem, da je – v nasprotju z nekaterimi drugimi vztrajnostnimi kolesarji – zmagoval na dovoljen način.
»So mi rekli, da če dam par jurjev mark, da dobim ta boljši EPO, da bom zmagal Ameriko brez težav. Brez zveze, to lahko vsak.«
Uroš Velepec, trofejni slovenski trener mednarodnih olimpijcev, ki ga je tudi spremljal v Ameriki, pravi, da ti na tako brutalni razdalji nič ne pomaga tako zelo kot glava, volja, kjer pa Jure ni imel konkurence. Konkurenca je Jure bil le sam sebi, v glavi, kadar ni bil na kolesu.
Zakaj se je tako gnal? Za krvavo zmago v Ameriki denarja tako rekoč ni. Morda zato, ker je bil napor njegovo življenje in ni bilo nič napornejšega, kot je Dirka čez Ameriko. A nanjo se je pripravljal vse življenje.

Dnevi nas, običajnih rekreativcev, so drugačni, največkrat bi radi vse dosegli čez noč. Ne glede na to, da bo hitenje načelo zdravje in razstavilo naše telo. Če pri nas ne bi bilo tako preprosto dobiti bolniške, čeprav si se polomil med vadbo, in če ne bi bile pokojnine za zaposlene zagotovljene, ne glede na to, koliko kdo dela in koliko zaradi poškodb ni, bi bilo bržkone drugače. Ko šimfam, govorim tudi o sebi.
Morda je tako tudi zato, ker v farmaciji neuradno velja, da je za posel »samo mrtev človek slabši od zdravega«. Dokler bo ta industrija temeljila na bolezni, in ne na zdravju, ne bo nič drugače, pravijo.
Za vsak napredek v vadbi sicer, ali po bolezni ali poškodbi, je potreben čas. Motivacija. Ogromno potrpežljivosti s samim seboj. Neskončno vaj pri pravih strokovnjakih, po poškodbi morda povsem nov pristop in iskren pogled vase, ko si ujet tam, med mišico in telesom, ki ju ni, in željo, da bi.
Veliko ljubiteljskih športnikov pa tudi trenerjev pri nas je v zadnjih dvajsetih letih spoznalo, da je napredek lahko le zmeren, da mora biti vadba načrtna in počitek temeljit. Nič ne gre čez noč, na silo ali, bognedaj, zgolj s kemijo.
The Biggest Loser. Televizijsko hujšanje, kot ga imamo, je v posmeh in kot dvignjen sredinec vsem, ki se trudijo, da bi bili ljudje zdravi s pomočjo športa. Ne dvomim, da teve trenerja ne premoreta znanja in da nutricionist sicer na svojem področju ni uspešen, in lahko verjamem, da je zdravniški nadzor nad hujšajočimi in po potrebi šova obupavajočimi ali smejočimi se kakovosten. Ponižujoče pa je, da je za hujšanje obljubljena denarna nagrada – to pobija vse, kar je bilo doslej pri nas dobrega narejenega v športni rekreaciji; ja, tudi zaradi hujšanja.
V Ameriki so The Biggest Loser po dolgih letih ugasnili tudi zato, ker so tekmovalci jemali za izgubo teže zelo nevarne shujševalne tablete. Upati je, da pri nas želja po denarju ne bo prinesla česa podobnega! Ne bi se čudil, Slovenija vsepovsod postaja goljufiva, zakaj tu ne bi bilo tako? In ne da bi moraliziral: večina v ZDA teve hujšajočih naj bi se vrnila k starim kilam in še kaj dodala.
Planet je sicer moja priljubljena teve postaja, ker so v teh, za medije težkih časih ostali dostojni. Njihovo visokokalorično nespametnost na planetu hujšanja pa so ostro obsodili strokovnjaki na fakulteti za šport.
Če bi letos zadevo izpeljali do konca, potem pa nehali poniževati tekmovalce, se igrati z njihovim zdravjem in s popolnoma zgrešenim sporočilom maličiti svojo kakovost in že tako šibko zdravje Slovencev, bi bili carji.

';