Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Nataša Briški

Kakšen je vaš biznis plan?

To je ponavadi prvi stavek, s katerim te pozdravijo poslovneži, ko jim predstavljaš projekt ali razlagaš idejo, ki jo razvijaš. Kakšen je vaš biznis plan? Sama sem ga v zadnjih letih, kar z ekipo ustvarjamo Metino listo, slišala vsaj stokrat.

Vprašanje je povsem na mestu, odgovor pa morda ne vedno tako preprost. Vsaj ne, ko govorimo o medijih. Eno je namreč prodajati avtomobile, kisle kumarice, štručke, pralne praške ali mazila za zdravljenje glivic, nekaj drugega pa družbeno odgovorne projekte, ali, bog ne daj, aktivno državljanstvo. Vse to, kar si predstavljamo, no, vsaj jaz, pod pojmom sodoben medij. Tak, ki izobražuje, širi obzorja, skrbi za spoštljiv javni diskurz, za mnenja sprašuje ljudi, ki imajo kaj povedati ... Še posebno težko je v krizi prodajati stvari, ki jih ljudje prelagajo na poznejši čas. Hrani denimo težko rečeš, glej, za nekaj časa ne, ampak marca se bom pa spet naročil na polbelo štruco.

Ko sem bila še zelo zelo mlada, beri v prvih razredih osnovne šole, se spomnim, da sem sošolcem »prodajala« nalepke. Brezzvezne, približno 10x10 cm velike nalepke, na katerih ni bilo pravzaprav nič, samo neke rjave črte na beli podlagi. A v časih trdega socializma so bile nalepke nekaj vau in ja, tudi to se je prodajalo. Ne spomnim se točno, kaj sem v zameno želela, verjetno kakšne frnikole. Potem sem se lotila boljšega biznisa. Prodajala sem bombice za penkalo. V Jugoslaviji smo imeli vse, kot se rado reče, ampak bombic ne vedno. Tudi ne vem, kako sem se lotila tega veriženja, a bombice sem prodajala v zameno za denar, s katerim sem si potem kupovala samolepilne sličice Čebelica Maja, Bambi, Sarah Kay, Sandokan, Tarzan. Štampa Dolnji Milanovac. Takšen je bil moj biznis plan. Bombice za keš, keš za sličice.

V Jugi se je res prodajalo vse živo, samo medijev ne. Mediji niso bili na trgu, ampak trdno v rokah partije. Kakšen je bil biznis plan? Pranje možganov in prepričevanje o »našem« prav. Odklon je bil sankcioniran. Politiki so trobili v en glas. Danes je drugače. Mediji so na trgu, politiki pa trobijo na vse strani, levo, desno in vmesno. Tudi medij ima danes lahko prav vsak, za to niti ne potrebuješ veliko denarja ali kakršna koli dovoljenja od posvečenih glav. Če se kolikor toliko znajdeš na spletu in poznaš delovanje družbenih omrežij, lahko ob zanimivi vsebini razmeroma hitro dosežeš tudi spodobne številke branosti, poslušanosti ali gledanosti. Nemalokrat celo povsem primerljive s tako imenovanimi tradicionalnimi mediji. No, pa še nekaj je drugače, če se politiki včasih niso nič pritoževali nad mediji, ker so ti tako ali tako večinoma pisali po njihovem nareku, jih je danes vse polno, ki se non-stop pritožujejo nad kakovostjo slovenskega žurnalizma. Ker ne pišejo po njihovem nareku ali tako, kot se njim zdi prav? Ne vem, ampak čutiti je strahovito razočaranje. Nekateri politiki imajo celo drzne ideje, kaj vse in kako bi morali mediji delati drugače.

Ko se politiki pritožujejo nad mediji, s tem še največ povedo o sebi. Cilj ni iskrena želja po boljših in kakovostnejših medijih, tako imenovani biznis plan je podrejanje medijev. Recept za tovrstno pisanje in kritikantstvo je razmeroma preprost: udrihanje čez t. i. dominantne medije že na začetku prinaša goro aplavza, če zraven lahko nekako vpleteš še Kučana in Murgle, kar sploh ni težko, je uspeh zagotovljen. Vezno tkivo tovrstnih zapisov s posmeh, zmerjanje z aparatčiki, žaljenje, osebnostne diskreditacije in na koncu še obvezen šamar čez FDV. »Stari, dobr si jim povedu.« Povedal pa zares nisi nič. Res je še ogromno prostora za izboljšave, tako kot je še ogrooomno prostora za boljše delovanje denimo sodstva, zdravstvenega in izobraževalnega sistema, da o politiki, ki nam servira volitve vsakih nekaj mesecev, niti ne govorim. Svetih krav ni. Ampak mediji so priročna in lahka tarča.

Zanimivo je namreč, da se večinoma eni in isti politiki, ko bentijo čez medije, skoraj brez izjeme pritožujejo takrat in ravno nad tistimi mediji in novinarji, ki razkrijejo ali poročajo o stvareh, ki njim, njihovim strankam ali ideologijam, ki jim sledijo, ne gredo v kontekst. Po domače, ne poročajo tako, kot bi morali. Vse je verjetno posledica odraščanja v državi, kjer je bilo večji del normalno, da so mediji poročali, kot so morali.

Kakovosten medij ali novinar ni tisti, ki piše tako, kot mi mislimo, da je edino prav in zveličavno, ampak tisti, ki mu je jasno, da svet ni črno-bel, tisti, ki se zaveda svoje izobraževalne vloge, tisti, ki pomaga širiti obzorja, tisti, ki za mnenja sprašuje ljudi, ki imajo kaj povedati, tisti, ki odpira tudi takšne teme, ki niso popularne, in tisti, ki kritično piše o vseh, levih, desnih in vmesnih. In za to potrebuje denar. Pa smo spet pri biznis planu. Tu pa se lahko spet vprašamo, kako prodati kakovosten in družbeno odgovoren medij, da boste zanj vsak mesec odšteli vsaj toliko, kot vas stane litrski kozarec ajvarja.

';