Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Janez Penca

Kako živeti?

“Nadvse voljno sprejemam tista mnenja Filozofije, ki so kar se da trdna, kar najbolj človeška,” piše Michel de Montaigne, toda “...po moje Filozofija ravna kot otrok, ko postane vzvišena in nam pridiguje, da je barbarsko povezovati božansko z zemeljskim, razumno z nerazumnim, strogo s popustljivim, spodobno z nespodobnim ... lepo se je povzpeti na hodulje, a celo na hoduljah moraš hoditi s svojimi nogami! In na najvišjem tronu tega sveta še vedno sedimo samo na svojih ritih!”

Montaigne, nepopustljivo strpen do vsega človeškega, častilec srednje poti in kot tak povezovalec nasprotij,  s svojimi Eseji že dobrih 400 let ljudi navdihuje, da živijo po zdravi pameti. Vedno novi bralci Esejev vsa ta stoletja vedno znova vzklikamo: “Kako je to mogoče? Saj me vendar ni poznal! Kot bi bral moje misli!”

Preprosto: Montaigne ni bil globalen, bil je univerzalen: človek z modrostjo za vse čase, ne le za vse kraje, vedno, ne le povsod prisoten.

Čas in prostor sta spremenljivki naših življenj. Oba sta omejena: prvi s trajanjem življenja, drugi s tem planetom, ki zaradi lahkosti potovanja na videz postaja vedno manjši, v resnici pa ga je zaradi neobrzdanega izkoriščanja virov tudi v povsem fizičnem smislu vedno manj. Zato je iskanje ustreznih odgovorov na vprašanje Kako živeti? urgentna naloga našega časa.

Vrhunec  atletske sezone je bilo svetovno prvenstvo v Južni Koreji. Za potešitev vseh, ki se radi identificirajo z uspehi (“osvojili SMO medaljo”) in se, resnici na ljubo, skoraj enako radi opijajo s privoščljivostjo (“ni JIM uspelo osvojiti medalje”), je poskrbel Primož Kozmus z bronasto medaljo v metu kladiva. Mojster priprav na največja tekmovanja, ki z mirno prepričanostjo vase pomirja tudi gledalca, kot sem jaz, je po naslovu svetovnega prvaka v Berlinu za leto dni prekinil športno pot. Koga drugega bi tak premor navdal z dvomi, njega in njegovega trenerja Marjana Ogorevca pač ne. S skrbno odmerjenim treningom, v katerem je bilo slutiti načelo “manj je lahko več”, se je v sezono 2011 podal s koraki, ki so postajali vedno daljši – s predzadnjim je stopil na tretjo stopničko zmagovalnega odra na SP, z enim od naslednjih pa je spet presegel mejo 80m, ki so jo v zgodovini te tehnično zahtevne atletske discipline premagali le redki metalci.

V luči vprašanja Kako živeti?, ki ima v skladu z Montaignovim pogledom na življenje kopico odgovorov, za Primožev primer izbiram dva: Premisli vse in ne obžaluj ničesar ter Stori nekaj, česar ni storil še nihče. Športna pot Primoža Kozmusa je temeljito premišljena in na njej ni niti razlogov niti časa za kakršnokoli obžalovanje; zato je dosegel nekaj, česar v slovenski atletiki pred njim ni še nihče. Primož Kozmus je zgodovinska oseba kraljice športov na Slovenskem.

Ob vprašanju Kako živeti? mi na misel prihaja še en udeleženec svetovnega atletskega prvenstva, skakalec v višino Rožle Prezelj. Tudi Rožle je vse dobro premislil. Nekdanji evropski prvak pri mlajših seniorjih, finalist OI v Pekingu in slovenski rekorder v skoku v višino (231cm) se je pripravil še za  OI v Londonu, nato pa je kot pravnik poiskal zaposlitev. Športno identiteto je zamenjal s poklicno, na katero se je pripravljal vsa leta, ko smo ga poznali kot najboljšega slovenskega skakalca v višino. Zanj si sposojam najbolj montaignovski odziv na zgornje vprašanje: Naj bo odgovor nanj življenje samo.

Prispevki avtorja

';