Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Domen Strmšnik

»Kako si?«

Vsekakor bi si želel danes za razmišljanje izbrati kakšno drugo temo, a sem se skozi izkušnje naučil, da je iskanje bolj živih tem, če jih pač ne nosiš v sebi, bolj boj z mlini na veter. V preteklem tednu sem se zelo namučil s težko temo. Temo, ki drugače ni nova v našem prostorju, a vsakogar zelo pretrese, še posebej v primeru, ko si življenje vzame najstnik - nekdo, ki ima pred seboj še vse življenje. Ne bom utrujal s statistikami, čeprav so morda res edini opomin nam vsem, da samomorilnost že davno ni "passe", torej da je tudi danes zelo prisotna med nami. Vsak, ki je kadarkoli bil v stikom z nekom, ki si je vzel življenje, ostane z grenkim občutkom in mislijo:«Bi lahko naredil/a kaj, da do tega ne bi prišlo?« Odgovor na to je seveda večplasten in po navadi nas tuhtanje in pripisovanje krivde ne pripelje daleč. Kaj pa nam potem sploh ostane?

Vsekakor ni rešitev, da se sprehajamo po ulici in vsakega, ki ga srečamo, povlečemo za rokav in ga vprašamo, če ima samomorilne misli (čeprav je to veliko bolj učinkovito, kot to, da na ulici samo zremo drug skozi drugega). Ste se kdaj vprašali, če ste zmožni v sočloveku začutiti stisko? Je v našem vsakdanu sploh še kaj prostora za brezpredmeten pogovor o vremenu in resno vprašanje: »Kako si?« Ko napišem resno, mislim, da nas to res zanima in da ne uporabljamo teh dveh čudovitih besed le kot mašilo in iz navade. Vprašanja, ki jih postavljamo iz navade, imajo tako naravo, da dobivajo tudi odgovore kar iz navade. Tako je odgovor velikokrat samo »v redu« in življenje teče dalje ... kot da se ne bi srečali.

Preveč je mladih, ki so prepuščeni sami sebi in za katere se nihče res ne zanima. V mladosti vidimo le neizkušenost in naivnost ter prehitro zamenjujemo enakovrednost z enakopravnostjo. Vsi ljudje, s katerimi se srečujemo, so nam in nam morajo biti enakovredni – ne glede na starost, spol, raso ali versko izpoved, ker kdo sem jaz, da bi svoje bitje srca postavljal nad druge utripe? Vsi smo vredni spoštovanja in iskrenosti, ki jo tako v tem svetu primanjkuje. To pa ne pomeni, da smo enakopravni – enakopravnost je namreč zelo povezana z močjo in kdor ima v družbi več moči, nosi s seboj tudi velik del odgovornosti, posebej za tiste, ki te moči v tem svetu nimajo. Smrt otroka, najstnika je tako v prvi vrsti odraz porušenega ravnovesja, kjer drug drugemu nismo enaki in kjer močnejši s svojo močjo ne znajo zaščititi šibkejšega.

Ko bomo začeli naslavljati stisko namesto, da bežimo pred njo, se bo več mladih lahko vrnilo na igrišča.

Ko bomo nehali poslušati nasvete tistih, ki se temu svetu izogibajo, se bo več mladih lahko naslonilo na nas.

Ko bomo večkrat resno vprašali »Kako si?«, se bo več mladih naučilo iskrenega izražanja.

Ko bomo potrebe drugih znali spustiti v naš svet, bo več mladih lahko odraslo.

A ni žalostno, da je potrebno, da mlad človek umre, da se začnemo spraševati o vrednostih naših življenj?

 

-----
Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).

';