Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Kaj pa etika in standardi starševstva?

Po kar dolgih letih smo se spet sešli prijatelji, ki smo včasih malo skupaj smučali. Bolje: poučevali tiste, ki niso znali. To smo počeli pred štirimi desetletji. Ko se je še smučalo po starem in – po mojem – ko se je bilo za to, da si se peljal dobro, treba naučiti veliko več kot zdaj, z novimi smučmi.

Ni več kucljev, ni več celega snega. Hvalabogu, pravzaprav, tako je smučanje dosegljivo več ljudem ...

Nič čez mero zdrave sentimentalnosti nostalgično ni bilo, saj smo vsi več kot sprijaznjeni s časom, ki ga zdaj živimo. Tudi če se pot ni vila tako, kot smo si želeli ali pa se je pred desetletji kazalo, da bi se lahko. To tako pride. In tudi prav je tako.

Malo smo pa bili v časovnem stroju po smučarsko: z nami je bil tisti, pri katerem smo se učili in delali izpit, in bili smo mi, isti mladi ljudje, zdaj v starejših agregatnih stanjih, rabljeni in obrabljeni, v čveku pod noč pa sveži kot neprimerne misli v mladosti.Veselje ob snidenju je bilo posebno, ja, čustvo, ki ga v vsakdanu kar ne srečaš. In nasmehi na obrazih, ko smo skušali bolj na oglato opraviti s strmino, ki bi jo včasih odpeljali s ta kratkimi, zdaj pa smo se lepili po njej na hecne načine, ti nasmehi so bili široki kot dolomitski smučarski krog. Čeprav so bili loki, položeni v sneg kot sled, da smo bili pravkar tam, narejeni na tri četrt, in so noge pekle, in čeprav smo vedeli, da se, če se zložimo pri hitrosti, ki nam jo prinaša dan, ne bomo več pobrali.Bilo je veselje do smučanja in bilo je veliko veselje do življenja, ki nam je tiste dni bilo odprto tako na široko. Bili smo čisti rekreativci ali vsaj idealen približek temu: živi v telesu in veseli v duši.

Tista idealna sprega, o kateri velikokrat pišemo, da je najpomembnejša, da je človek zadovoljen.

Kar prepričan sem, da je ta sprega mnoge od nas, ki smo se nekaj dni potapljali v veselje, smučanje in ponovno spoznavanje, ohranila žive. Dobesedno. Za vsaj tri vem, da je tako, samo od tistih, ki smo bili tam. Namesto britofa Dolomiti. Niti ni tako slabo.

Zdaj že dolgo spremljam rekreacijo na Slovenskem. Letos se ji je pripetil eden bolj žalostnih dogodkov za tiste, ki vemo, da nič ne gre čez noč. Hujšanje na televiziji samo po sebi – po mojem – ni nič slabega, tudi trenerji in opazovalci so vsi dobronamerni, verjamem, da tudi z dovolj znanja. Žal tisti, ki si je šov izmislil, nima pojma o zdravju. Oziroma ga to prav nič ne zanima. Kile, ki gredo dol, se bodo kmalu po koncu šova vrnile oborožene s sorodnicami. Kaj bo v ranjenih dušah z velikimi, razletelimi se upi, raje niti ne pomislim.

Smo tam, kjer je bilo jasno, da bomo: po petnajstih, dvajsetih letih so tisti, ki jim doslej ni bilo mar za rekreacijo in zdravje, ampak le za zaslužek, ugotovili, kako lahko zaslužijo tako, da je videti, da jim je za zdravje ljudi. In vseeno jim je, če jih pod krinko pomoči oropajo ponosa in dostojanstva, in tudi če je vadba za nekatere, ki niso bili pri zdravniku, dobesedno smrtno nevarna. Res so pizduni.

Ministrstvo za zdravje bi moralo vsem, tudi medijem, ki nimajo pojma, kaj objavljamo o rekreaciji in zdravju, prepovedati, da to počnejo. To ni nobena svoboda, demokracija ali možnosti za vse, to je zgolj grda prevara in dokaz ničelnega znanja. Nič boljša kot prodajanje lažnih čudežnih zdravil in prehranskih dodatkov. Kar ni laž, ampak preprosto kriminal.

Zagotovo nekaj poka pri izobraževanju otrok v šoli. Mislim, da se s profesorji športne vzgoje na fakulteti za šport ni zgodilo tako kot včasih s študenti medicine na fakulteti, ki, potem ko so zdravniki, počasi pozabijo na Hipokratovo prisego, da bodo spoštovali etiko in standarde svojega poklica. Otroci še vedno radi telovadijo. Težava je, da so to, kako radi so telovadili, pozabili njihovi starši. Na etiko in standarde starševstva.

Starši, ki jim je to uspelo, bodo kmalu lahko svoje otroke pošiljali na hujšanje na teve in telovadit v zavarovalnice ali k šarlatanom.

Ampak: to se nam je, staršem, vsem zgodilo. In če vemo, da smo storili napako, gremo lahko jutri z mladiči na sprehod in jih vpišemo k telovadbi. Dvakrat na teden bo dovolj: ko juniorji uživajo, gremo na sprehod, lahen tek ali pa naredimo nekaj vaj. Da je to smešno? Če bi vi videli, kako se meni reži mladina, ko se silim s fitnesom za boksarja! In ko gledam, kako gre telo povsem po svoje, še sam umiram od smeha. Pa kaj? Super je, čeprav se potem z neostikom lepim v prvotno obliko.

Naj bo zdravje naših otrok v naših rokah, to bi rad zapisal ob slovesu od leta. Hvala, če ste nas kdaj prebrali; upamo, da smo vam kakšen len dan spremenili v gibanje in nasmeh, tak, kot smo ga imeli mi, ta stari, »matori«, med onimi šepavimi zavoji v Dolomitih.

Zdi se mi, da smo si tudi edini v tem, da je nekaj vredno življenje le tisto, ki ga živiš ne samo polno, ampak tako, da si dober tudi za druge. Svoje in one, ki jih ne poznaš. Ni pa ti vseeno zanje.

Primož Kališnik je odgovorni urednik Poleta O2.
 

';