Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Marin Medak

Kaj je rekla Eleanor Roosevelt?

Najlaže si je postaviti cilj. In reči, da boš nekaj naredil, da si dobil super idejo, ki jo boš uresničil. Besede so zelo lahke in zaradi tega se jih večina ne uresniči. Dokler se to dogaja pri posamezniku ali majhni skupini, ni problem. Oziroma je njihov problem z zanemarljivim vplivom na družbo. Ko pa si cilje postavljajo politiki, zadevajo nas vse.

Glede na preteklo prakso je kristalno jasno, da večina predvolilnih obljub v nekaj mesecih sublimira kot kafra. Za razlago tega čudnega, skoraj čudežnega vnebovzetja sta možni dve razlagi. Ali so politiki hinavci, ki že od začetka vedo, da lažejo, in vedo, da potem ko bodo zasedli zaželene stolčke, ne bodo držali besede, ampak bodo naredili vse samo za to, da bodo obdržali položaj in moč. Druga možnost pa je, da s predvolilnimi obljubami mislijo resno, mogoče malo pretiravajo, a so iskreni in želijo nekaj narediti.

Resnične razmere in slovenski akterji so mešanica obeh vrst, a vseeno mislim, da je več tistih, ki si ne želijo delati slabo. Zakaj se potemtakem ne držijo obljub in ciljev? Zato ker jih ne znajo uresničiti.

V politiki ne sedijo intelektualci, geniji ali posebno brihtni ljudje. Tudi izobraženi niso kaj prida. Vsa ponarejena spričevala, goljufani izpiti in seminarskim nalogam podobne magistrske naloge so dokaz za to. So pač povprečneži, ki si želijo vpliva. Nekateri zato, ker želijo narediti dobro, veliko pa na žalost zaradi vpliva samega. Ampak recimo, zavoljo argumenta, da jih večina ni pokvarjenih škodoželjnežev.

Ko takšni ljudje govorijo o ciljih, se moramo vedno vprašati, ali sploh vedo, kako ga uresničiti. Ko gledamo in beremo medije, hitro vidimo, da skoraj vsi govorijo o tem, kaj bodo govorili, ne pa, kako bomo do tega prišli.

Krivci za takšno stanje so novinarji in uredniki. Intervjuji, soočenja in pogovori so na populistični ravni. Zelo pri srcu so mi besede Eleanor Roosevelt, ameriške političarke in goreče borke za človekove pravice, ko je rekla, da »veliki umi razpravljajo o idejah, povprečni umi razpravljajo o dogodkih, majhni umi razpravljajo o ljudeh«.

Če to prevedemo v našo državo, se majhni umi kregajo o Janši in Titu, povprečni umi iščejo krivce za svoje napake v prejšnji vladi, veliki umi pa razmišljajo, kako nam bo bolje.

Žal jih je v elitni kategoriji zelo malo.

Zdi pa se, kot da se nihče ne sprašuje, kako zaboga bomo prišli do boljšega jutri. Edina stranka s kakovostnim gospodarskim programom, ki bi moral biti alfa in omega vseh načrtov za prihodnost, ker gospodarstvo pač plačuje za socialno državo, Državljanska lista, pa bo najverjetneje ostala pred vrati parlamenta.

Krivci za takšno stanje so v veliki meri novinarji in uredniki, ki ne postavljajo zares pomembnih vprašanj, ampak raje delajo šov. Soočenja na televiziji so jasen pokazatelj tega, da ima celo nacionalni medij, ki ga neposredno financiramo državljani, raje površinsko kreganje, kaj je kdo rekel, kot to, kako bomo stvari izboljšali. Mediji odločilno vplivajo na družbo in ni prav, da skoraj nimamo več medija, ki ne rumeni.

Politike moramo začeti spraševati, kako bodo uresničili svoje programe. Kako bodo poenostavili proces pridobivanja gradbenega dovoljenja, kako bodo nadomestili izpad prihodkov zaradi nižjih davkov. Ali so naredili izračune za to? Če so, naj jih pokažejo. Ko pravijo, da se bodo zavzemali za večji nadzor nad neplačniki, jih moramo vprašati, kako bodo to naredili. Če prvič ne odgovorijo, ne smemo popustiti in jih moramo še naprej spraševati. Moramo biti tečni in trmasti. Da jih bo postalo sram in da se bodo zavedeli, da želimo vsebino, ne samo votle škatle, zavite v celofan.

Takšno spraševanje ni za to, da pokažemo, da politiki nimajo pojma, ampak je nujno zato, da začnejo razmišljati o prihodnosti ne samo kot o cilju, ampak kot o poti.

';