Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Uroš Velepec

Jurčki v košarkarski omaki, s prilogo po želji

Predstavljajte si neskončen gozd ponosnih slokih smrek in mehka, z iglicami na debelo postlana tla. V vaše misli naj se prikradejo še topla in vlažna…  tla seveda. In menda izpod iglic rinejo na plano tolsti gobani. Jesen je tu… in tu je tudi evropsko prvenstvo v košarki, kjer je na vsaki tekmi naših junakov, gozd ponosnih slokih in manj slokih zelenih majic navijačev. Le košarkaška tla so tako trda, da vsak padec precej zaboli.

Beseda pa ne bo tekla le o jurčkih, temveč o »športno gobarskem« razočaranju, ko vsi okoli tebe vzklikajo: »lej ga«, »tale je za tri«, »bravo mi«, pa tudi »ta je čist gnil« in podobno, sam pa ne vidiš niti mušnice! Pa pojdimo po vrsti. Sem enako motiviran (morda še bolj), kot vsi ostali gobarji. Sem relativno fit in po gozdovih lahko hodim ure in ure. Psihološko sem pripravljen do te mere, da celo v spanju (žal le tam) vidim gobe velikanke, družinice in jurčke za v almanah. Resda v kinu težko berem podnapise, a to le zato, ker so tam črke, morate priznati, res miniaturne. Torej ni nobenega razumnega razloga, da ne najdem nič, medtem ko vsi okoli mene pobirajo gobe kot krompir na njivi…?! Kmalu (prekmalu) me naskoči občutek nemoči, ko tako vse bolj brezvoljno vohljam pod trhlimi štori. Vame se vtihotapijo prav vsa negativna čustva. Ne vem, ali je najhujša jeza, žalost, stiska, obup ali kaj petega. Nimam sreče, si govorim, a vseeno računam nanjo. To stanje obupa nabiralski nagon še okrepi, čuti pa v bližajoči se paniki postajajo ohromljeni… Po gozdu se premikam sistematično, cik-cak, prijatelj Leko sprašuje: a maš kej? Delam se, da ne slišim, saj me je sram priznat, da nimam nič… V takem klavrnem razpoloženju hitro mine ura. Potem pa »bomba« - Kraljevski (vsaj meni se zdi) GOBAN! Res malo ožrt od črvov ali polžev (kar pomeni, da je okusen), ki so me prehiteli in ukrivljen, kot bi rastel na burji. Vendar je moj! Lekotu ponosno zarjovem junaški »mam ga, kapitalca«. Ko ga očistim, se v trenutku vrnem v stanje zen gobarske zamaknjenosti. O frustracijah, ki so mi meglile pogled, ni več ne duha ne sluha… Hrbet rahlo ukrivim (oko je s tem bližje tlom), pogled srepo usmerim v rodoviten teren in se z neslišnimi koraki lovskega psa gibljem v smeri naslednje žrtve… Naj skrajšam, naslednjih nekaj ur ni bilo seveda nič… Sem pa vsaj ponovno potrdil stari rek, da tudi slepa kura najde zrno. Vendar nisem obupal. Ob prvem jutrišnjem svitu bom spet v gozdu!

Včeraj smo si z biatlonsko reprezentanco ogledali košarkarsko tekmo evropskega prvenstva med našimi in Poljaki. V ličnih zelenih majicah, s pomenljivim napisom fair play, smo se pomešali v zeleno množico in optimistično, že pred tekmo odskakali eno »kdor ne skače ni Slovenc«, ki pa je bila bolj za vajo. Nabrušeni Poljaki so že na začetku pokazali, da se domov ne smejo vrniti brez (vsaj ene) zmage. Verjetno je tam še živ spomin na kakšno Poljsko Sibirijo… Naši so se borili, a vnema ob zagotovljenem napredovanju je bila očitno manjša, kot pri zagrizenih nasprotnikih. Postopoma so me preplavljali podobni občutki, kot v pokljuških gozdovih. Medtem, pa je slabih deset Poljskih navijačev na trenutke preglasilo zeleno množico. S trojko nam naši vlijejo upanje, zaostanek se zniža na sprejemljivih šest točk… Zmagovalni nagon nas dvigne na noge, pljuča se napolnijo z zrakom in dvorana poskakuje in prepeva v ritmu in rimi »mi Slovenci«. Trojka na drugi strani po nekaj sekundah, pa nas ponižno posedi nazaj na sedala. Nekaj sodniških odločitev komentiram s tolikšno jezo, da bi se me napis na majici moral sramovati. No ja, tako smo navijači vstajali in skandirali vse redkeje. V množici okrog mene so se negativna občutja in čustva dala skorajda prijeti z roko. Nekaj bližnjih navijačev, bi si na vsak način zaslužilo selektorski stolček, vsaj dva pa vlogo glavnega sodnika in tako smo počasi manj učeni izvedeli, kaj bi »strokovnjaki s tribun« naredili, če bi seveda znali…

Pa še tole vam povem! Če bo kdo s tribun očital neborbenost našim fantom, naj oceni še naše navijanje. Ne nazadnje smo bili tudi navijači kaj kmalu precej obupani in s porazom sprijaznjeni šesti igralec…

Kot vsi veste smo tekmo izgubili. Vendar bom jaz spet ob zori s košaro in pipcem v pokljuških gozdovih in s slovenskimi navijači zvečer na tribunah v Stožicah. Naj malo parafraziram moj najljubši športni rek: »Poraz je začasen, zvestoba našim športnikom pa večna«!

';