Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Gregor Šket

Junaki in priskledniki

Se mi je kar zdelo, da bo tako. Oktet olimpijskih odličij, ki nas je postavil na šestnajsto mesto najuspešnejših udeleženk olimpijskih iger v Sočiju, po osvojenih kolajnah na prebivalca pa smo suvereno na drugem mestu, je v domovini sprožil številne teorije primerjave. Nekatere so povsem legitimne, druge ne. Med druge gotovo spada poskus, da bi na isti imenovalec spravili šport in politiko, iz katere izvira začudeno vprašanje, kako za vraga smo lahko v športu tako uspešni, na vseh drugih področjih pa je vse narobe. To je formula brez rešitve. To je nekako tako, kot če bi debeluha in suhca poslali na isto dirko, kot če bi za garača in lenuha veljali isti standardi ...

Gre za dejavnosti, ki temeljita na povsem različnih vrednotah. Šport je izjemno lahko merljiv. Štoparice, metri in semaforji rezultatov pač ne lažejo. In tako se vidi, kdo je kdo. Seveda so tudi zviti lažnivi Kljukci, ki »navdušujejo« z za lase privlečenimi izgovori. A glede na širino in globalno razširjenost športa so to vendarle izjeme, ki potrjujejo pravilo. Morda sem naiven, a verjamem, da je šport v svojem bistvu še vedno pošten. In športniki, ki nastopijo na olimpijskih igrah, vsi, ne samo tisti, ki osvajajo kolajne, so izjemni posamezniki, jagodni izbor najboljših med najboljšimi.

V politiki ni tako jasnih pravil in vrednot, morda je edina konstanta v politiki ta, da je fluidna. Če v športu štejejo le lastne kvalitete, je v politiki precej bolj enostavno opozarjanje na nasprotnikove napake. Res je, da so tudi politiki izjemni posamezniki, a v povsem drugih tekmovalnih kategorijah. Morda sem grob, a verjamem, da je politika v svojem bistvu še vedno kurba.

Zanimivo je, da so tudi v športu primerki, ki delujejo kot politiki, in da je v politiki nekaj posameznikov, ki delujejo kot športniki. V prvem primeru je to izrazito slabo. Dopinški goljufi so pravzaprav politiki. V drugem primeru je to odlično. Politiki športniki bi pravzaprav morali biti tisti pravi voditelji. Nekaj tega ima gotovo naš predsednik države.

Zdaj, ko je »vlak« s kolajnami pripeljal v domovino, se bodo nanj poskušali vriniti tudi številni tisti, ki tja nikakor ne spadajo. Poskušali se bodo preriniti do soja žarometov in bodo brez zadržkov pozabili, da ne svetijo njim. V svojih glavah se bodo prepričali, da so kot predsednik države. A niso. On je verjetno sploh edini, ki je svojo ljudskost dokazal že tolikokrat, da res nima smisla, da bi dvomili o njegovi pristnosti. Morda je v Sočiju deloval preveč ljudsko navijaško in premalo predsedniško glamurozno. A to je pravzaprav vseeno.

Tina Maze, Peter Prevc, Žan Košir, Teja Gregorin, Vesna Fabjan in tudi drugi olimpijci so nam gotovo polepšali zadnjih štirinajst dni. A dejstvo je, da države ne bodo rešili. To sploh ni njihova naloga. Oni so svoje delo in naloge kakšnih dvajset let opravljali z odliko, v sebi prepoznali talent in ga brusili do vrhunstva.

Tega seveda ne moremo trditi za tiste, ki »rešujejo« državo. Paradoks je predvsem v tem, da so rešitelji tisti, ki so vse zafurali. Ko se Tina Maze ni ujela s trenerjem, ga je zamenjala. Pri nas pa vedno iste face, ki imajo selektiven spomin, žrejo lastne besede in pozabljajo, kakšna so bila nekoč njihova prepričanja.

Samo upam, da nikomur iz olimpijske peterke ne bo padlo na pamet, da bi se kdaj včlanil v kakšno stranko ...

';