Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Julija z Mont Ventouxa

Dvakrat ali trikrat sem si že rekel, da bi bilo vse veliko lažje, če bi se brigal le zase. Le za svojo rit. Ampak vmes se mi je zdelo, da če bi bilo tako, da bi bil potem tak kot tisti, ki počnejo le to, in da bi bil potem kriv za to, da je svet tak, kot je. Kar nekaj časa je trajalo, da sem ugotovil, da tudi če se ne brigam le za svojo rit, da je svet vseeno zgolj tak, kot je. In da je to edino prav − svet ni moj, čeprav je, svet je od vseh. Tudi od onih, ki ga v mojih očeh delajo takega, kot ne bi smel biti. Jap, najbolje je, da se brigam za svoj del sveta. Ta naj bo tak, da se bom družil s tistimi, ki jih ne zanima zgolj lastna rit. Zadnjega junijskega dne, na vetrovni gori na robu Provanse, ni bilo tako. Altruizem gor ali dol, jasno mi je postalo, da bom na vrh prilezel le, če bom gor pritrogal svojo staro koščeno rit. Na kolesarskem sedežu. Ni bilo druge, kot da sam poskrbim za svojo rit.

Dan prej, pod večer, sem se šel dobrikat klancu; Provanso je zadel vročinski val, prav pametno to ni bilo, deset kilometrov v breg sem se odločil zlesti − to je malo manj kot pol poti do vrha. Noge so pekle, pa ne od napora, temveč od desetin rdečih flekov, ki sem jih staknil, ko sem se nekaj dni prej vozil po mokrišču med flamingi in konji, v pravljičnem Camargueu. Teza, da imam tako suhe noge, da niti komar ne more sesti nanje, žal ni zdržala. Kolesarji na Mount Ventouxu se borijo za pikčasto, to je − belo, z rdečimi pikami potiskano majico za najboljšega hribolazca, jaz sem na goro rinil s pikčastimi nogami, belimi, z rdečimi pikami do kolen.

Več kot tisoč kilometrov od doma. Vsak dan čakam klic, da je šla starejša hči v porodnišnico in da me pride prijatelj v Francijo iskat z avtom, da bom čim prej doma.

Neskončno se veselim dekletca, ki prihaja. Julija bo.

Zato sem šel zadnjega junija na goro, da bi razmišljal o Juliji.

Že dan prej sem vedel, da bo težka − moje izposojeno kolo je bilo za vzpon neprimerno, pravzaprav je šlo, vsaj zame, za »nevarna razmerja«. Nevarna razmerja neprimernih zobnikov za pasji hrib, ki jih moji nogi težko obrneta, nevarna razmerja za reze v hrbtenici. Moje lastno kolo, ki je narejeno za to, kar sem počel, sem posodil prijatelju, ki se je tako navezal nanj, da zdaj ne more zlesti z njega. Sam sem kriv: najprej sem ga pod pretvezo, da si bo okrepil kolena, spravil na staro kolo, ki sem mu ga posodil, nato sem ga pod pretvezo spravil na Franjo, in to tako, da sem mu posodil svoje lastno kolo; no, zdaj pa mu ga niti s pretvezo ne morem vzeti nazaj. A ko vidim njegovo veliko gameljsko bučo, okoli katere se veže nasmeh, me skrb za lastnino, ki še niti odplačana ni, mine. Skoraj.

Ja, prihaja Julija. Morda grem tudi zato tako težko navkreber? Vnukinje imajo namreč dedki. Dedek sem že skoraj, kako naj bo drugače, kot da se matram? V kašen svet prihajaš, Julija? Je tvoj ded lahko, kadar je mogel, storil dovolj, da bi bil boljši? Boljši za vse otroke, ki prihajajo? Poskušal je, Julija, poskušal je, uspelo, jasno, kaj dosti ni.

Če bi, ne bi gonil kolesa. Pri petinpetdesetih v duši in pri štiridesetih stopinjah na svetu okoli njega.

Menda je ta klanec porodil nešteto zapisov, da te življenje pripelje nanj, da se spokoriš za grehe − ja, saj je zajebancija, a vseeno, nekaj bo na tem ... Normalen že ne leze tja gor.

V Grčiji poka. Zibelka zahodne civilizacije bo postala njena krsta. Neverjetno ... Nekaj nezadovoljnih delničarjev sveta bo potopilo srčiko Evrope, ker so se ušteli pri obrestih. Kako smo padli vsi na bančne finte in kredite v tem zadnjem desetletju. Spomnim se na svoj kredit in postanem iskreno slabe volje. Dobro bo, če bom sploh dočakal leto, ko ga bom dokončno vrnil. Narediš dve bajti, potem si končno priznaš, da si na napačni poti, iščeš in najdeš pravo in spoznaš, da je ta še težja kot prejšnja. Vse, kar ti zagotovo ostane, je kredit.

Dobim družbo. Roj muh. Postanem, kako je že naslov tistega z Nobelovo nagrajenega romana Williama Goldinga, Gospodar muh. Kultna knjiga iz leta 1954, ni pa, da bi jo brali otrokom zvečer namesto pravljice. Je namreč preveč podobna dnevom, ki jih živimo. Ogromen roj, muh seveda, se podi okoli mene. Ne morem jih odgnati, ker ne morem spustiti krmila, klanec je tako strm, da bi takoj padel. Prasice!

Kot ti je najtežje, ti vedno nekdo stopi za vrat.

Evo, Julija, tu gor te peljem nekoč in ti povem, kako je bilo, ko sem te čakal.

Kjerkoli sem, vedno mislim na dom, Ljubljano, Slovenijo. Tako rad imam svojo domovino, da ji skoraj odpustim, da na njej životari država, ki je tako gnila, da lahko kupiš sodnika in namesto osmih let za krajo dobiš leto dobrodelnosti. Koliko stane? Pol milijona, milijon? Le dovolj predrznega odvetnika moraš imeti, da zna zadevo izpeljati, slišim. No ja, saj so mi že namestili na sodišču, ne le enkrat, pa vseeno − kako je to mogoče?

Policist, ki ga ustrelijo v obraz, ali njegov kolega, v katerega se namenoma zaleti norec, sta šla na oni svet za jurja na mesec in vsi smo od njiju pričakovali, da nas bosta za ta denar popolnoma varovala. Nekako se zdi, da je njuno smrt javnost razume kot sestavni del njunega poklica. Državna uradnica in podkupljeni sodnik uživata. Policista v nebesih, namesto v življenju, v podkupovanje vpeti namesto na Dobu in Igu na svobodi. Nekako se zdi, da je to normalen del njihovega poklica.

Klanec, ki sem ga prežvečil dan prej, ima mlade, vedno več ga je. Moje muhe imajo žlahto v vsaki senci. »Izjemoma imaš gobec zaprt«, bi rekel prijatelj Miha, »pa še to le zaradi muh.« Če jih ne bi imel, bi bil muhojedec. Z glavo suvam na vse strani, in če tega ne bi počeli tudi drugi sotrpini na klancu, bi opazovalec pomislil, da me je vrglo po božje ...

Zadnje čase, ko se vračam v domovino, je drugače, kot je bilo nekdaj. Včasih sem komaj čakal Karavanke, Sežano, Vinico, Brnik, zdaj se vračam drugače. Kot bi se vračal v svoj dom, kjer so se v času moje odsotnosti naselili tujci. Pravijo, da je sprijena država − po mojem ni povsem tako; država je taka, kot jo oblikujejo tisti, ki so jo ustvarili zgolj zato, da lahko brez skrbi plenijo. Saj so tudi v bivši državi, a tam so bile nad našimi barabami še večje barabe, ki so zadeve nadzirale; vsi so imeli pri tem nekaj mere. Pri nas sta nadzor in mera le nebo.

Bolj ko jamramo, kako gnila je država in kako sprijena politika, bolje je zanje in kasneje bodo prišle stvari na dan. Niti en naftni posel se ne sklene v domovini, od vsakega telefonskega klica imajo korist, od vsakega zavarovanja. Če bo Cerar karkoli prodal, bo postal cesar. In to tisti obglavljeni.

Spomnim se prijatelja, s katerim sva gonila v Polhograjcih.

»Nekaj barab bi bilo treba pospraviti, saj jih nihče ne bo zaprl.«

»Veš, nekaj ljudi že čaka, da bodo to storili. Dosti imajo. In pripravljeni so plačati ceno za to.«

Še eno poglavje iz Gospodarja muh. Ni rešitev. Ni prav. A se bo po mojem zgodilo. Prej ali slej bo nekomu počil film.

Na petnajstem kilometru je prvi pravi ovinek in nekaj ravnine, stolp na Mount Ventouxu se zdi pred nosom. Vročina postane znosna. Še šest kilometrov. Po tem klancu se križpotijo največji kolesarji sveta, vsak njihov meter v znoju je tudi moj. Na desni je obeležje v spomin na poklicnega kolesarja, ki je med dirko na goro umrl. Bog ti daj mir, Tom Simpson, upam, da si ga od leta 1967 že našel ...

Ujamem starca, ki me je prehitel pred uro, in vidim, da ni tako star, samo toliko let ima kot jaz. Ob cesti fotografi, še preden se zaveš, imaš v žepu vizitko, kdaj si šel mimo in kje lahko naročiš upodobitev svoje predsmrtne maske, s katero rineš na goro vetrov. Bi moral imeti to fotko, da jo pokažem Juliji, kako je stari ata nosil težka vamp in karakter gor pod nebo, s takšno hitrostjo premikanja, da so bili že ogroženi zakoni fizike?

Nekoč bi se rad vrnil v Provanso. A drugače kot zdaj, da bi jo doživel v miru. Jap, tudi ko imaš možnost, da imaš, česar drugi nimajo, si želiš še več. Nikoli zadovoljen ali nikoli hvaležen.

Ti boš boljša, Julija.

Nemec, ki me je prehitel pred urami, se že vrača navzdol. Dva tedna je tu, vsak drugi dan gre na Mount Ventoux. Mamljivo. Morda, nekoč. Vsak drugi dan grem gor, vsak prvi dan v kempu pazim na Julijo, ko starša kolesarita. To bi šlo.

Na vrhu sem. Čas je, da grem domov. Kje so muhe? Izginile so, ko je kamenje pobralo gozd.

Zdaj niti Gospodar muh nisem več. Kaj sem? Zdaj sem le sam s seboj, na gori, za katero nisem verjel, da jo bom kdaj videl. Kaj šele odpeljal po njeni polti, vse do vrha.

Zapomnil si jo bom. Bilo je zadnjega junija, ko sem mislil na Julijo, ki prihaja. Uradno bi morala priti prav danes; ni hecno, na dan, ko tole pišem?

Bogsivedi, če bo zadovoljna z menoj, ko me vidi. Verjetno si me je predstavljala drugače.

';