Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Jesenska tihota

Premik kazalcev na uri v zimski čas me je porinil v temo in lastne sence. Jesenski sončni žarki, ki so še pred kratkim preigravali svoje mavrične samospeve in napadali moja čutila s svojo ognjeno toplino, risanjem najlepših impresij v naravi in mi risali nasmeh na obraz so se umaknili in predali moč temi in hladnim, vlažnim dolgim sencam. Iz polne akcije, aktivnosti življenja, lahkotnosti in radosti pozno poletnih dni sem se naenkrat znašla v temnem in hladnem vakuumu, polnem čudnega nehotenega brezdelja. Vsi moji premiki, ki so bili še pred kratkim lahkotni, polni energije in brez obotavljanja pripravljeni za vsakršno akcijo so postali nenadoma obteženi s tonsko gravitacijo, ki jo je vleklo predvsem k domačemu kavču. Skorajda nepredstavljivi za izvedbo. Vrh tega pa sem to zaznala tudi pri nekaterih sopotnikih, s katerimi se peljem na mojem vlaku življenja, kar je mojo lastno temo še za odtenek ali dva potemnilo. Nekateri neutrudni trdoživi so sicer z enakim tempom neustavljivo odkorakali naprej, veselo in brez obotavljanja tečejo, gazijo, grizejo, trgajo in lomijo svoje poti brez, da bi zaznali najmanjšo spremembo. Priznam, mene  je spotaknilo, prekucnilo, zasukalo in zaštopalo na celi črti,… povsem nenadejano.

Po nekaj dneh brezupnega tavanja po novembrski temi sem se umaknila od kuhinjskih loncev in peke, kjer običajno hitro najdem svoj mir in se zatekla v svoj mali atelje v katerem ustvarjam nakit in je tudi moj prvi pristan. V upanju, da bom med barvami ponovno našla svoj mir in odgovorov na nekaj zastavljenih vprašanj. Barve, tako v naravi, kot pri mojem ustvarjanju name delujejo terapevtsko. Napolnijo me z energijo, radostjo, močjo in lahko rečem voljo do življenja. V resnici  po mojem mnenju ljudje podcenjujemo njihovo moč in jo tudi ne izkoriščamo dovolj sebi v prid.

Po nekaj urnem ustvarjanju je vedrina že nekoliko pobarvala moje otožne misli. Vseeno pa sem razmišljala o ljudeh , ki nas v temnih jesenskih dneh zajamejo temne misli. Spomnila sem se nedavnega  sprehoda po svojem najljubšem in bližnjem sprehajalnem poligonu, ki je deloma polje, deloma gozd. Kmetje so pospravili svoje pridelke, ostale so samotne  grobo zorane njive in na nekaterih še nekaj posušenih koruznih štrcljev. Zemlja je počasi dihala in oddajala svoje nežne sapice v mrzli jesenski zrak, kot, da se utrujena spravlja k dolgemu počitku.  Veter in dež sta oklestila še zadnje liste iz dreves, ki so iz tal posrkali s  svojimi poslednjimi močmi še zadnjih sokov, pripravljeni da tiho, mirno in potrpežljivo kljubujejo dolgi mrzli zimi, ki prihaja.
Če prenesem in povzamem modrost  iz narave, katere del (čeprav neumnejši) smo tudi mi sami, se odgovori ponujajo kar sami. Prišel je čas, da se ustavim, umirim in zazrem malo globje vase. Čas za počitek, umirjanje duha, obnavljanje življenjskih energij in vitalnih sokov, ki me lahko ženejo naprej. Čas, da sem prijazna in usmiljena do sebe in s tem tudi bližnjih. Čas, da se soočim in spoprijateljim tudi s temnimi sencami, ki se prikradejo v goste, jim zapojem toplo  dobrodošlico in priredim častni sprejem za prijetno skupno sobivanje. Čas pa  je pred vsem, da si naglas povem, da je vse ok, da je vsa moja jata, ki leti z menoj zdrava in je tukaj ob meni in, da to tudi cenim. Čas za nabiranje novih moči, prisluhniti sebi in svojemu fizičnem in duhovnem telesu, za zalet in polet v nov cikel življenja.  Narava ve kako je treba.
Medvedje menda spijo, ptice letijo v tople kraje, človek pa…., spočij, prisluhni si,  ustavi, upočasni svoj korak in  umiri se!

';