Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

To je Brazilija. To je Neymar. To ni več dovolj.

Ko je bilo vendarle vse mimo, ko sta vratar Julio Cesar in vratnica – in še prej seveda Neymar, kaj bi Brazilija brez Neymarja? – Brazilijo mimo Čila potisnila v četrtfinale, ko je stadion ponorel, ko se je morebitni živčni zlom države velikanskega potenciala prestavil nekam v prihodnost, ali vsaj za teden dni, do četrtfinala proti Kolumbiji, se je Neymar sesedel na zelenico stadiona Mineirao v Belo Horizonteju. Šele tedaj mu je namreč postalo povsem jasno, kakšno strašansko breme nosi, šele takrat mu je bilo prvič v še vedno rosno mladi karieri jasno, kaj pomeni streljati odločilno enajstmetrovko v dresu najmogočnejše nogometne velesile na svetu, na njenem svetovnem prvenstvu. Neymar je bil tisti hip in tudi pozneje, ko sta objeta z Davidom Luizom molila na sredini zelenice v Belo Horizonteju, in sta kar čepela in čepela drug ob drugem, saj je bilo tam varno, saj je bil tam pristni človeški stik prijatelja, slika Brazilije.

V velikem.

In malem.

Bil je podoba nevsakdanje nadarjenega nogometaša, edinega zares igrivega v dizelski mašini regresivnega selektorja Luiza Felipeja Scolarija, ki si je drznil maestru Ronaldinhu odtegniti nastop na domačem svetovnem prvenstvu. Bil je edina vez z Brazilijo, kot jo ima svet v mislih, mislim na Brazilijo iz časov Peleja in Garrinche ter na Brazilijo s svetovnega prvenstva v Italiji 1982, ko je bila igrivost na prvem mestu. In če je to dovolj za naslov svetovnega prvaka, super, če ne, tudi super, najbolj nadarjen nogometni narod na svetu pa že ne bo sklepal kompromisov z evropsko taktiko, ne bo menjal sambe za togi valček, ne bo kot kakšna preračunljiva Italija. A Italija je v preračunljivosti vsaj avtentična, to je v njenem genomu, ne pa tudi v brazilskem. Nogometaš Neymar je deloval, kot bi igral – kdo bi si mislil, da se bo kdaj zgodil tako dramatičen obrat – za Nemčijo, že nekaj časa najbolj razposajen, najbolj igriv nogometni narod na svetu.

Bil je podoba mladeniča, ki se je iz favele prebil do slave in velikanskih zaslužkov, a v svojem bistvu ostal deček iz favele, bil je torej podoba brazilske favele in elite hkrati. Elite so na tribunah svetovnega prvenstva, elite si nogomet lahko privoščijo, nogomet že dolgo ni več (zgolj) igra vseh, je ena največjih industrij na svetu, korporacija zase. In korporacije gledajo na stroške, jih ves čas optimizirajo, ponavadi dehumanizirajo stvari, čeprav ni nujno, da je tako in bo morda vse manj tako. V Braziliji, četudi je to njihovo prvenstvo, četudi so favele svetu dale največ nogometnih genijev, si ne more vsak privoščiti vstopnice. O, ne.

In te favele, tam, kjer je življenje vsakdanji boj za preživetje, niso več pripravljene prebavljati nogometa namesto kruha, se kopati v uspehu drugih namesto z vodo iz domačega tuša, se veseliti uspehov drugih namesto uspeha lastnih otrok, ki zdravi hodijo v šolo. Favele so site projekcij od zunaj, favele (in tudi srednji sloj) želijo svoje dostojno življenje, bivši predsednik Lula je nakazal pot iz bede množicam in brazilska družba zdaj vre ter se veseli in preklinja prvenstvo hkrati, in ali ni to znak demokracije, je še kje država, ki bi čustva ves čas nosila na rokavu majice, ki bi podpirala in sesuvala hkrati največji dogodek na svetu na domačih tleh, ki bi v avtobus domače reprezentance metala kamenje in hkrati pričakovala, da bo naslov svetovnega prvaka ostal doma, mora, saj Brazilci vendar ne morejo vselej živeti s travmo iz leta 1950?

Te napetosti, ti histerični razponi med različnimi realnostmi so slika moderne Brazilije, sposobne velikanskih prebojev in zdrsov, so slika družbe, ki se razvija. V resnici je čudovito gledati, da se razvija kar med svetovnim prvenstvom, da Brazilcev ni sram lastnih čustev in želja, da jih ni sram hkrati kazati možnosti, priložnosti in realnosti, da jih ni strah, da ne želijo biti nekdo drug za štiri glamurozne tedne, da bi svetu kazali lažno kuliso in potem v tišini trpeli naprej, da oni hočejo napredek, biti del napredka, kajti drugače bo šla družba v zrak. To je družba, ki ji je mar. To je Brazilija. To je Neymar. In naj ima srečo še tri tekme.

';