Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Aleš Kovačič

Iskra

Neverjetno je, da je Slovenija v svojem razmeroma kratkem življenju izbrala toliko stranpoti, se v zadnjem času znašala v temačni slepi ulici in se ji je kljub temu uspelo izogniti balkanski moriji, uveljaviti na mednarodni sceni, vstopiti v Evropsko unijo, prevzeti evro, vmes pa v svet izvoziti še cel kup izvrstnih posameznikov, ki vsak na svojem področju izstopajo in soustvarjajo svet. Kamor koli človek pogleda, pa naj bo to znanost, filozofija, umetnost ali šport, slovenske glave blestijo, prebijajo, ustvarjajo, razmišljajo, presegajo, stojijo na ramenih velikanov in zrejo v prihodnost. Za lastno korist, a v dobro vseh. Za lastno varnost, a v dobro kolektivne prihodnosti. Delati zase, za tisto, v kar resnično verjameš, v kar si se norčavo zaljubil in od česar lahko tudi na koncu meseca ne samo preživiš, ampak zares živiš, brez negativnih posledic za okolico, ali še bolje – sinergijsko, avtomatično pomeni delovati v splošno dobro.

A tega složnega optimističnega naboja v zadnjem času ne zmoremo uveljaviti doma, da bi kaotično močvirje zavisti, sebičnosti, potlačene jeze in spletk zamenjal gejzir svetovljanske ustvarjalnosti, prizemljenega optimizma, zmerne samozavesti in naravne sloge. Ta iskra je del naše biti, saj drugače ne bi moglo biti, kajti potem kot narod ne bi preživeli in obstali kljub številnim viharjem, ki so pretresali svet in Evropo. Zato smo lahko brez vsakega dvoma prepričani, da jo, veličastno, dobrohotno in razdajajočo, nekje globoko v sebi nosi vsakdo izmed vas. Vem, ker jo čutim in jo je moč zaznati pri vsakomer, ki le ni pokoren biču produktivnosti, ki ne ustvarja ničesar, perfekcionizmu, ki hromi, lažnemu individualizmu, ki je uravnilovka, in narcisizmu, ki se napihuje na račun drugih, ki, skratka, ni v stalnem obrambnem krču do zunanjega sveta, da bi bil to, kar je. A biti to, kar si, je zelo enostavno in zelo koristno, kajti do svojega bistva se prekoplješ šele s pomočjo in prek pomoči drugih. Ne prek njihovih trupel, ampak prek in s pomočjo njihovega vzporednega prizadevanja v iskanju bistva. Da bi stopal po enkratni lastni poti, ki se že zato, ker si človek, ta najbolj povezovalni skupni imenovalec, ne more usodno ali negativno križati ter teptati steze nekoga drugega. Zavedati se neizmernega potenciala, svojega nepokvarljivega in večnega bistva, ki nam je skupno, je prvi korak k rehabilitaciji.

Zdaj nas Slovencem mlinski kamen zgodovine, ki nas je navsezadnje mnogo bolj povezovala kakor razdvajala, kajti drugače se kot narod pač ne bi mogli niti izoblikovati, drži jezne, boječe, obtožujoče, zagrenjene, otrple in zamrznjene nekje sredi ledenega morja iz sredine prejšnjega stoletja. A nič zato, ni pomembno, koliko časa in energije smo porabili za abotne razprave o preteklih krivicah, saj narod, živeč v demokratično urejeni državi, dobi možnost popravnega izpita na volitvah.

Zato je čas, da se kot družba spet povežemo s svojo enkratno iskro, ki naj ima z zgodovino ravno toliko zveze, da nam ta pomeni odrivni kamen za vzpon. Pa tudi kot prizemljitev, ko se bomo gotovo prevzeli. Za opomin, ko bomo komu gotovo naredili krivico. Za zavetje, uteho, pomiritev, ko nas bodo ob premagovanju ovir, ki nas ločijo na gotovi poti k odličnosti, spreleteli tesnoba, strah in dvom. Za zdrav ponos in samozavest, ko se bomo počasi, a na koncu gotovo povzpeli na Olimp. Kamor, kakor nam kažejo dosežki naših ljudi, v resnici tudi sodimo. Naše mesto tam zgoraj med velikimi je rezervirano. Sem prepričan, drugače sploh ne more biti. Ker je v naši skupni zgodovini več lepega, tistega, na kar smo lahko upravičeno ponosni, na kar se lahko naslonimo, kar nas veže in radosti, kakor onega drugega, manj lepega.

Krivičnega, žalostnega, bolečega, niti ni pomembno, saj tudi zaradi tega ni treba zapravljati življenja v jezi, ni nas treba biti sram ali strah, ampak naj boleče trenutke v naši kolektivni zavesti prepustimo zobu časa in kot neprizadeti objektivni opazovalci dovolimo, da ti mirno odplujejo mimo. In tudi bodo, ker so mimo. Takrat ne bomo ne jezni nase ne žalostni v srcu, da smo izgubili čas, ker bomo živeli v spremenjeni kolektivni zavesti. Približno tako kot denimo takrat, ko smo sprejeli pogumno in odgovorno odločitev, da bomo končno držali roko nad lastno usodo. Slovenci smo namreč v preteklosti svoji iskri nazadnje najbolj iskreno sledili v času osamosvojitve in spet v poznejših prizadevanjih za pravico do soustvarjanja vseevropskega projekta, ki bo nekoč, niti ne tako daleč, o tem sem prepričan, presegel ameriško unijo, ki so ji sodobni vladarji finančne industrije ugrabili in zakockali osebno legendo, bistvo, tisto nagajivo in neustavljivo iskro pozitivne ustvarjalnosti, kozmopolitske strpnosti, gentelmanskosti, uvidevnosti ter finega občutka za pravičnost in humanitarnost. Ne nazadnje so ZDA bivša kolonija; malček, ki je zrasel v velikana. Zgodba, ki jo je, vse do zadnjih poglavij, smiselno posnemati.

Poveličevanje in stalno obnavljanje zgodovine konfliktov namesto kolektivnih dosežkov med generacijami koplje vse globlji jarek, saj jemlje vsem živim bitjem omejeno življenjsko energijo, greni sedanjost ter onemogoča prihodnost. Ta medgeneracijski kratki stik je največja nevarnost, s katero se ne srečuje le Slovenija, ampak z gospodarsko krizo, ki pušča mladino vrhunsko izobraženo, a obupno zadolženo, praktično ves razviti Zahod. Če ne bomo pazljivi, če bomo živeli v zgodovini napak, ki so navsezadnje človeške, in se ugrabljeni od sadomazohističnih in paranoičnih politikov nečloveško sami kaznovali, bomo nemara celo začeli živeti v preteklosti. Kajti začeli bomo verjeti v strašno zmoto, in sicer, da je prihodnost nemogoča. A vendar je tako pristna, neugnana, živa in živahna, kot je iskra v očeh naših potomcev. Zato se v prihodnjih dneh iskreno vprašajte, ali je njim resnično mar, kdo je komu naredil krivico, bodo nemara zato bolj srečni, izpopolnjeni, uresničeni, preskrbljeni, zadovoljni? Ali morda ne želijo raje slišati tiste zgodbe, kako je brat pomagal bratu?

';