Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Gregor Šket

Individualci in (ne)patrioti

Davisov pokal je svojevrstno tekmovanje, saj med izrazite individualce, med katerimi številni prestopijo skrajno mejo egocentrizma, vnaša ekipni duh. Z razumevanjem te specifike so imeli težave mnogi asi. V kontekst individualnih ciljev, ki so jim jih vcepljali od rane mladosti, enostavno niso znali vključiti patriotizma. Pri vsem skupaj pa je najbolj paradoksalno to, da Davisov pokal skupaj z lovorikami s štirih največjih turnirjev tvori skupino najbolj dragocenih teniških trofej. Zato si jo seveda želijo tudi vsi tisti egomanijaki.

Prav (ne)nastopanje za svojo državo je bilo pogosto razlog sporov in razprtij med določenimi igralci. Zaradi igranja za »zvezde in črte« sta si šla na živce John McEnroe in Jimmy Connors. Prvi je mami že kot otrok obljubil, da bo vedno igral za državno reprezentanco. Obljubo je držal in kar petkrat pomagal osvojiti veliko solatno posodo. Jimbo je imel do tega bolj egoističen odnos. Igral je le občasno in predvsem le takrat, ko mu je to dopuščal njegov osebni urnik. Od kar je leta 1981 kljub vsemu osvojil svoj edini Davis Cup, ga je vse skupaj še toliko manj motiviralo in zanimalo. Za Davisov pokal je rad nastopal tudi Bjorn Borg, čeprav je imel smolo, da ni imel dovolj kvalitetnega soigralca, da bi bila njegova Švedska bolj konkurenčna. A se mu je leta 1975 vendarle poklopilo, ko so v finalu premagali takratno Češkoslovaško.

Tudi Sampras in Agassi nista imela enakega odnosa do reprezentance. Oba sta v svoji karieri sicer uspela po večkrat osvojiti najdragocenejšo ekipno lovoriko v tenisu. A ko je John McEnroe postal kapetan ekipe, sta se njegovemu pozivu oba odzvala le enkrat, potem je igral le Agassi, Sampras pa se je v glavnem ukvarjal sam s sabo, Američani pa posledično v sanjsko zvezdniški zasedbi nikoli niso osvojili pokala. Vse skupaj pa je dokaz, da v Davisovem pokalu več kot položaj na lestvici in število osvojenih grand slam lovorik štejejo srčnost, mušketirska pripadnost in tudi nacionalni naboj.

Vse te zgodbice pišem zaradi nenavadnih dogodkov pred dvobojem Slovenije in Portugalske, ki sta se prejšnji konec tedna pomerili v prvem kolu 1. evro-afriške skupine. Bil sem presenečen, ko je kapetan Trupej sporočil, da sta nastop odpovedala Aljaž Bedene, trenutno naš najvišje uvrščeni igralec na lestvici ATP, in Blaž Rola, ki je na Odprtem prvenstvu Avstralije uspešno prestal kvalifikacije in se uvrstil v drugo kolo glavnega turnirja. Njuna odločitev je še toliko bolj nerazumljiva, saj imajo naši fantje letos izvrstno priložnost, da se uvrstijo celo v svetovno skupino. K sreči se pomembnosti trenutka zavedata Blaž Kavčič in predvsem Grega Žemlja, ki ga že dalj časa mučijo zdravstvene težave, a se je vseeno odločil priskočiti na pomoč soigralcem in s tem na kocko postaviti celo nadaljevanje svoje kariere. Uspeh Kavčiča in Žemlje je nenazadnje utelešenje bistva Davisovega pokala. Oba mlajša neudeleženca pa se ob tem lahko zamislita. Predvsem pa se morata zavedati, da ju do primerjav z legendami iz zgornjih vrstic kljub vsemu čaka še precej dolga pot. Bi si pa želel, da bi pred dvobojem z Izraelom vse skupaj še enkrat nekoliko premislila ... 

';