Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Diana Zajec

Igre brez meja

Za sobivanje slovenstva – oziroma vseh ljudi, ki so v tej naši mali deželi na trenutno ne najbolj sončni strani Alp našli domicil – pod toplim materinskim okriljem Unije najdemo najbolj pronicljivo in primerljivo metaforo v družinskih zvezah in vezeh. V veliko manjših skupnostih, torej, v katerih pa razmere in razmerja med vsaj navidezno enakopravnimi člani in članicami niso prav nič manj burni in nepredvidljivi kakor v veliki starocelinski združbi, ki se ji je Slovenija pridružila pred nekaj manj kot desetletjem.

V času pridruževanja Evropski uniji je bila Slovenija še v dobri koži, čeprav so idejne povezave in razvojne vizije, ki so nas pred dvema desetletjema tako rekoč unikatno in, vsaj zdi se tako, v neponovljivi poenotenosti popeljale v samostojnost, danes izgubile izhodiščni zagon. Razlogov za to je veliko. Ključni se skriva v izgubi političnega kompasa, ki se je od svoje prvinske vloge in naloge, skrbi za dobro celotnega prebivalstva, ne le privilegirancev, preusmeril k slednjim, saj se jim na vsak način, ne glede na posledice, želi pridružiti kot statusno enakopravni sogovornik. Kar pa je, resnici na ljubo, vse prej kot prestižnega pomena, vsaj v večini primerov. Zgrešene naložbe in izkrivljena razmerja, goljufije in packarije so namreč postali najbolj prepoznavni sindrom doslej še ne dobrega in gotovo ne vizionarskega vodenja naše države (na vseh ravneh), ki pa v sebi, v svojih najbolj skritih kotičkih, še vedno skriva številne pozitivne adute, ki bi v Sloveniji lahko obudili zaupanje in upanje na obdobje družbenega razcveta in razvoja.

S podobnimi težavami in zapleti, s kakršnimi se mora zaradi ujetosti v sistemske zanke in zakonodajne vrzeli, ki jih mnogi s pridom izkoriščajo, ukvarjati država, se že leta bode tudi slovensko zdravstvo. Izzivov ni malo, ukrepi, ki bi morali prinašati odgovore in rešitve, pa, vedno znova, izzvenijo v preplet nedorečenih želja in neusklajenih vizij, ki ostajajo in obstajajo, a večinoma le na papirju. Praksa gre, v skrbi za nemoteno delovanje zdravstvenega kolosa, svojo pot. Pravzaprav je v zadnjih letih že močno zašla s poti, ki je bila nazadnje jasno začrtana pred dvema desetletjema, zdaj pa na marsikaterem področju le s težavo zaznavamo njene obrise. Takšno je resnično življenje.

Kako torej v takšnih razmerah slediti najnovejšim spoznanjem sodobne medicine, kako obdržati trden korak v vrtincu najsodobnejših metod in načinov zdravljenja, kako zagotoviti dovolj denarja za pravočasno zdravljenje, ki se ne bo začenjalo v časovno povsem nedopustnih okvirih, z zamiki, ki ogrožajo varnost bolnikov? Vprašanj je veliko, odgovorov malo. Najboljši je nasvet, ki pa, žal, ni vedno uresničljiv: Ostanite zdravi!

EU je v teh dneh članicam ponudila dober recept z uveljavitvijo direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu. A tudi ta recept ni vseobsegajoč in ne odrešilen. Nasprotno. Tudi evropski komisiji je povsem jasno, da vsakdo, ki zboli, najraje vidi, če ga zdravijo »doma«. Zato povpraševanje po čezmejnem zdravstvenem varstvu v evropskem prostoru ne bo (vsaj ne kaj dosti) preseglo enega odstotka javne porabe zdravstvenega denarja; ta zdaj znaša približno deset milijard evrov. A možnosti se vendarle odpirajo, ne nazadnje takšna rešitev spodbuja razvoj tako imenovanih evropskih referenčnih mrež, ki na stari celini povezujejo priznane specializirane medicinske centre. Ti se ne bojijo dati na ogled izkazov svoje strokovnosti ter posledične kakovosti in varnosti zdravljenja, podatkov, ki so ključnega pomena pri pacientovem izbiranju centra, v katerem naj bi mu pomagali do povrnitve izgubljenega zdravja. Snovalci nove direktive poudarjajo, da je ta možnost eden od ključnih dosežkov pri postavljanju novih okvirov čezmejnega zdravstvenega varstva.

Verjetno se bo kmalu izkazalo, kolikšen nabor tovrstnih želja se je doslej skrival za mejami skupnega, a med seboj še vedno močno razlikujočega se evropskega prostora. Koliko obolelih se bo v resnici sploh lahko odločilo za zdravljenje v tujini, vedoč, da bodo stroške morali pokriti sami, nato pa jim bodo pri nas denar povrnili – a le v vrednosti, ki je (za operacijo kolka, denimo) priznana v Sloveniji? Tovrstne retorične kaskade bodo lahko v pomoč predvsem oblikovalcem nove zakonodaje in zakonodajalcu pri odločanju o izboljšavah v sistemu in pri iskanju novih finančnih virov, ki bodo ključnega pomena za ohranitev doslej uveljavljenih pravic na tem področju. V prvem paketu se bo to zgodilo pri noveli zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Sicer pa se na resornem ministrstvu – v njegovi domeni ni le skrb za zdravje prebivalstva in zdravstvenega sistema, ampak bo moralo učinkovito in korenito poseči tudi v skrb za zdravje države, tudi z izpogajanjem novih naložb v ohranjanje zdravja – zavedajo, da je Slovenija po dvajsetih letih samostojnosti na vse prej kot zanemarljivem razpotju. Zato zdaj pospešeno iščejo nove rešitve in modele za optimizacijo delovanja države. Skrajni čas, če želimo, da ta ostane pri dobrem zdravju. Kajti igre brez meja, ki so si jih privoščili posamezniki, naši deželi niso dale dobre popotnice, čeprav jo nujno potrebuje.

';