Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Jaka Lucu

Idilični kaos

Bil je običajen sončen konec tedna v družinskem poletnem stanovanju v Červarju pri Poreču, seveda še globoko v jugoslovanskih časih, ko je oče nenadoma razburkal utečeni ritem razširjene družine. Mislim na skrbno določen ritem odhajanja na plažo v gumijastem čolnu – ki ga je poganjal Yamahin motor brez ustreznih papirjev, zato smo se pogosto pritajili, ko je v zaliv prispela Lučka kapetanija –, jutranjega in popoldanskega tenisa, kopanja in ležanja na plaži, a na ležalkah le v suhih kopalkah, in seveda tudi voženj na kosilo v izmenah. Tako je to bilo.

Oče je v Červar pripeljal novo rdečo Elanovo jadrnico, katere namenskost se je pozneje, zelo kmalu, pravzaprav, spremenila. V klasičen plastični Elanov čoln za odhode na plažo. A vendar, na začetku smo jadrali. Brez znanja, z izhodiščno idejo, da se je treba tudi iz najbolj zakritega naveza v marini v zaliv odpeljati na ... jadra.

Poskušali smo vedno znova, oče, mama, sestra in jaz, seveda pod budnim očesom deda, ki je kadil na terasi in z zatajevanim nasmeškom nekoga, ki je dobro vedel, kaj se bo zgodilo, spremljal vedno isti postopek. Odvez jadrnice, obvezna butanja v sosednje čolne, ko smo se z rokami odgnali iz priveza, potem je mama vsakič vse naredila narobe in s sestro sva malo lezla skupaj, saj so nas vendar vsi poznali. Potem se je na oknu kuhinje prikazala nona, elegantna kot vedno, nje ni nihče nikoli spravil pod jadra, je pač bila ustvarjena za motorne jahte. Tudi ona je vedela, kaj bo, tudi ona je imela razgled na ves zaliv. Tudi ona je imela na ustih nasmešek. Pravzaprav smo vsi vedno vedeli, kaj bo.

Pogosto nam je za razmeroma mirno pot iz zaliva manjkalo vetra, če je veter bil, je bilo treba narediti ducat hitrih obratov na zelo majhni površini z zelo neokretnim plovilom. Težko ocenim, a mislim, da bi krivilo celo Žbogarja. Z njegovo jadrnico. Ker je bilo torej to komaj mogoče z veliko znanja, je začelo našo rdečo jadrnico nositi v druge čolne, naloga pa se je zapletala. Zdaj se nismo izogibali le bumu, ki ga je vsakih nekaj sekund vrglo na drugo stran, zdaj smo pazili, da ne bi v kakšen večji čoln naredili luknje, in zdaj se je deda samo malo dvignil nad prečko na ograji terase, zdaj se je krohotal vase. Čas je tekel. Tudi nona je gledala. Nas in na uro. Kajti bližal se je čas naše izmene za kosilo. A mi smo bili pregloboko v godlji vozlov, čolnov in idej, da bi mislili na kosilo. Tudi če bi, se je bilo zdaj teže obrniti in se privezati nazaj kakor nekako riniti naprej, čeprav z odrivanjem od drugih čolnov in nekajsekundnimi intervali jadranja, ko je bum za hip obmiroval, preden smo se spet sunkovito vrgli na drugo stran. A morja je bilo vse več, čolnov vse nanj, le smer vetra, ki je nenadoma bušnil proti malo bolj odprtemu delu marine, do katerega smo nekako pripluli, nam je na pot postavila novo oviro. Gojišče školjk, v katero smo se skoraj praviloma zapletli. Od školjk na palicah se je bilo namreč teže odganjati kakor od drugih čolnov, zdaj je bum drhtel na mestu, a pripravljen, da se izstreli levo ali desno, kdo bi vedel, jadro je frfotalo in mi smo pogledovali globlje v marino. Od tam se je že peljal deda, da bi nas potegnil iz gojišča školjk proti privezu. In kosilu.

Popoldne smo raje odšli plavat.

';