Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Klara Škrinjar

Halo, Slovenija, kako si kaj?

»Pa dobro. Tukaj je vse tako poceni, počutim se, kot bi bila iz Rusije,« je skoraj šepetajoče, verjetno, da je kdo v bližini ne bi razumel, dejala prijateljeva znanka, ki sva jo srečala v mestu, ki mu nekateri pravijo kar srce Evrope in kjer se Slovenci že tako rekoč pregovorno dobro počutijo. Sarajevu. Opis, da telo prevzame takšen občutek, je pravzaprav ogledalo povprečnega počutja Slovencev med Bosanci. Gotovo tudi zaradi cenovnega vidika. Še nekaj dni nazaj sem bila namreč na obali druge izmed nekdanjih držav Jugoslavije in cena za pivo, najbolj navadno in najbolj prepoznavno ter brez kakršnega koli pridiha eksotike, kaj šele lokalnega dovtipa, je bila dih jemajoča. A ne toliko zaradi višine. Zaradi razlike. Razlike poznajo (državne) meje, a ne štejejo kilometrov. Zato smo (si) tako blizu in tako daleč hkrati.

Kako se danes živi v Sloveniji, je eno najpogostejših vprašanj Bosancev. In ali imajo mladi delo. Nikoli ne vem točno, kako naj odgovorim. Da nam gre slabo, da je država zavožena, ukradena in da njeni temeljni sistemi razpadajo? Da bi se mladi morali laže in hitreje postaviti na svoje noge? Da je hrana predraga in da jih je preveč takih, ki komaj plačujejo položnice ali pa jih ne zmorejo? Ali pa da se stanje nekoliko izboljšuje? Da imamo službe, potujemo ...? Vse to je namreč res. Vendar pridobi relativiteto, ko ob bok postaviš neka druga življenja. Za katera se zdi, da so za vedno ranjena. Nekatera dobesedno. In za katera mi verjetno nismo storili dovolj, sploh ne z vsemi Vegradi in Hildami vred ter vojnimi, političnimi in finančnimi, kalkulacijami. Ko s tem v sebi iščem odgovor, se izvijem iz kar nekoliko neprijetne situacije, rekoč: »Dobro je in slabo. Vsega je. Evropa sama po sebi ne pomeni nič.«

Skoraj fenomen je, kako tisti, ki so na njenih mejah, Evrope, namreč, želijo v njo (spomnimo se le Ukrajine) in kako se znotraj nje, in zlasti po zadnjih evropskih volitvah, razraščajo skepticizem in celo najbolj skrajni premisleki o izstopu iz nje. Prav zdaj v BiH poteka volilna kampanja in tudi o tem med ljud­mi teče velika debata. »Ampak nič se ne bo spremenilo za nas navadne ljudi,« pove starejši gospod. »Nekaj njih bo zamenjalo položaje, a na koncu ne bo nič drugače. Mi bomo še vedno tu, prepuščeni sami sebi. A jaz se ne želim pritoževati.«

Toda kako je v Sloveniji? Je drugače? Niti ne, kajne. In to vemo mi, pa tudi oni. »Saj vem, da je pri vas vse to enako. Vedno isti obrazi. Vendar moram jaz tu opravljati dve službi, da dostojno preživim družino. To je ta razlika. Da pa vsi le pobirajo denar zase, to vemo mi vsi. Kako lahko nekdo, ki je na oblasti štiri leta, in je zdaj umrl, za seboj pusti zapuščino 23 milijonov konvertibilnih mark?!« V BiH je brezposelnih več kot pol milijona ljudi, povprečne, ne minimalne plače, znašajo okoli 800, (dobre) pokojnine pa 300 mark. Delite z dva in dobite evre.

Da je to tako, ker državo vodijo predolgo isti in napačni ljudje, še pripomni muzejski delavec. Da je to res tako, se ne kaže le v tej popolni odtujenosti politike od realnega življenja, ki se najbolj jasno kaže na materialni ravni, ampak tudi v drugih dejanjih, ki so nekoliko manj matematično izmerljiva, a mogoče zato toliko bolj pomenljiva.

Muzej, v katerem je predstavljeno vse tisto, kar se ne bi smelo zgoditi, namreč sramotno životari. Razpada. Pri življenju ga ohranja čustveni naboj razstave, tiha pričevanja skoraj včerajšnje tragedije. A spoštovanje preteklosti, zavedanje njenih posledic in tenkočuten opomin prihodnosti je največ, kar lahko to mesto da vsakemu, ki vanj vstopi; in vsem svojim prebivalcem. Grabežljivost in kratkovid­nost (politike, ljudi) pa tega uvida ne zmoreta. In tu si resnično nismo nič drugačni. Tukaj ljudje pozabljajo, da je boj za življenje prinesel še večji boj. Boj za dobiček.

Večina tistih, ki je v politiki, je v njej predolgo, kar je še zlasti problem v državah, ki nimajo tako imenovanega starega denarja. Privatizacije, javno-zasebni posli, lobiranje mimo pravil, ali, kot so nam povedali Finci, v skladu z našimi običaji, balkanskimi, torej, hitro spodnesejo tla, kar je lahko precej usodno, če niti temelji niso zares dobro postavljeni.

A če vsak deluje po maksimi imperativa dobrega, prispeva ogromno. Tudi tako, da, denimo, plača kazen za prekršek, namesto da zatakne 20 evrov v prometno dovoljenje. Saj je nauk zelo preprost: ne delaj drugemu tega, kar ne bi želel, da drugi počnejo tebi. Ne kradi države, če ne želiš, da bi ona tebe? Pa čeprav to zdaj počne?

Da. Nekje je pač treba začeti spreminjati stvari – pa ob tem tudi mirno spati. In biti v družbi takšnih ljudi, malih in velikih, je v objektivno dobrem in slabem okoli nas vedno izkaz obilja življenja, kjer koli že smo.

';