Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Eva Mrhar

In greš!

Imam se za srečno, ker sem imela v življenju priložnost veliko potovati. Zahvala gre seveda mojim avanturističnim staršem, ki jih ni bilo nikoli strah na drugi konec sveta s seboj vlačiti še treh vreščečih otrok. Marsikdo bi se šel raje namakat v bazen ob hotelu, se sprehodit (zgolj) do morja, uživat v koktajlih. No, moji radi rinejo po puščavah, tropskih gozdovih, neobljudenih krajih … Pa saj ne, da nisem videla tudi klasik – evropskih draguljev, modernih zahodnih prestolnic in pravljičnih plaž (ker so najlepše itak tiste, kjer ni turistov). Tudi to je super in fajn. Stvar je samo v tem, da se mora dopust iz letovanja spremeniti  v potovanje. Vsaj kdaj.

Svojevrstno prekletstvo se je udobno navaditi, da nekajkrat na leto pobegneš iz Slovenije. Ko sem odrasla in želela potovati v lastni režiji, me je seveda najprej vrglo, ko je bilo treba začeti varčevati. Ko se mi je prvič zgodilo, da sem zaradi dela in še nekaterih drugih specifičnih razmer praktično celo leto preživela v Sloveniji, se mi je hotelo zmešati. Čutila sem potrebo, da se umaknem, da končno grem nekam stran. Ne, da je bila Ljubljana tako grozna, hrepenenje je bilo preveliko. Pobegniti nekam, vsaj za kratek čas.

Ne glede na težke razmere, v katerih živimo, imamo mladi danes bolj kot kadarkoli priložnost potovati. In čedalje več nas tako leti na najrazličnejše konce sveta. Tudi na »low budget« pobegih, brez hujših strategij in planov, se da izkusiti ogromno. Včasih celo več kot sicer. Ko sem starše spraševala, zakaj si tako želijo, da me peljejo s sabo, tudi ko sva s starejšim bratom odrasla in se čedalje bolj trmasto upirala, da hočeva po svoje, sem dobila zanimiv odgovor: »Vzemi to kot naložbo v prihodnost.«

Zakaj so potovanja dobra naložba v prihodnost? Zaradi več stvari. Prvič: če nikoli nisi nikamor šel, ne moreš ceniti, kaj imaš doma. Drugič: če si samo enkrat nekam šel, se ti bo zdel kraj verjetno fantastičen, vse doma pa zanič, ker ne boš spoznal realnega življenja, ampak pocukrano  turistično verzijo države. Tretjič: ko si na potovanju, se ti dogajajo nepredvidljive preizkušnje in ti se moraš prilagoditi – tako je načeloma tudi v življenju. Četrtič: največje bogastvo na poti so sopotniki – vzporednica z življenjem je tako očitna, da je ne rabim niti izpisovati. Petič: v primerjavi z vsemi dogodivščinami, ki se jih zapomniš za večno, hitro pozabiš, koliko denarja je šlo v potovanje. Osebno mi še nikoli ni bilo žal za katerokoli od mojih poti. S seboj vedno nosim toliko obrazov, doživetij, krajev, izbruhov smeha in solza, da se mi zdi, da bi bila brez njih prazna.

Potovanje prinaša širino, izkušnjo, ki ti je noben posnetek »tistega zunaj« ne more prikazati. Danes mladim predvsem tudi zavedanje, da je svet na dlani. Zato tudi upamo ven. V končni fazi ne le potovat, ampak živet. Ne samo v Anglijo in Ameriko, so mladi, ki so tudi bolj »inovativni«. Prijateljica na primer konec meseca odhaja na Novo Zelandijo. Brez posebnih planov v zvezi z vrnitvijo. Vem, da bomo na poslovilni žurki jokali. Vem, da ji bo grozno težko oditi. Ampak občudujem njen zagon in pogum. Navdušena sem seveda tudi nad dejstvom, da bom imela tudi na tem koncu sveta koga poznanega, ko me bo tja zaneslo (in ja, že brskam za ugodnimi letalskimi kartami). Iz podobnega razloga forsiram in navijam, da bratrancu uspe vpis na katero od ameriških fakultet. In iz podobnih razlogov se veselim vsakič, ko prijatelji odhajajo na širne konce našega čudovito-bizarnega planeta.

Mislim, da je biti popotnik del človeške identitete. Ko odvzameš vse ostalo, smo popotniki pravzaprav tisti ljudje, ki znova in znova iščemo. Ne le iščemo – občudujemo. Raziskujemo, doživljamo in se spominjamo. Shranjujemo vse lepo in grdo, za boljši jutri. Potovanje vedno da več, kot vzame. Kam gremo?
 

';