Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brane Maselj

Gibanje za spremembe

Sporočilo današnjega Poleta je, da je spet tu. Ne zato ker bi dvomili, da ne bi izšel, ampak ker bi moral po dosedanjem urniku iziti šele prihodnji teden. In to v Delu in Slovenskih novicah. Nato pa spet nič, do prvega četrtka v decembru. Ob takšnem omahujočem ritmu izhajanja, kakršnega so narekovale določene poslovne računice, so bili številni bralci in prijatelji Poleta pogosto zmedeni, in to tudi še poldrugo leto po tej zamenjavi. Ker je sprememba edina stalnica, se je Polet s tem tednom znova utiril v tedenski ritem izhajanja. Od danes je Polet spet tednik, ki bo vsak četrtek priložen Delu, tako kot je to bil skoraj deset svojih prvih let. V uredništvu smo prepričani, da je to sprememba na bolje, saj bomo s tedenskim ritmom izhajanja lahko tudi aktualnejši, bralcem pa ne bo več treba tuhtati, kateri četrtek v mesecu bodo Polet z vsebinami, za katere menimo, da so v teh časih še kako aktualne, sploh lahko brali.

Že v prvi letošnji številki smo ob omembi jubilejne desetletnice zapisali, da je bil prav Polet pred leti eden izmed agensov, ki so povzročili, da je tekaški virus napadel Slovenijo in se silovito razmahnil po vsem ožilju naše Kure. Zdaj ko smo se s Poletom že krepko odgnali v drugo desetletje, kaže, da ta virus še kar pridobiva moč. Ljubljanski maraton, ki je letos z neba prejel izdatno mero snežink in mraza, je ovrgel vse morebitne dvome o tem, da smo v Sloveniji postali veliko tekaško pleme, v katero so se navdušeno vključili ljubitelji teka kar iz 41 držav. Seveda je slabo vreme nekaterim omajalo voljo, da bi prav tisti dan tekli – saj, za tek je navsezadnje dober tudi vsak drug dan –, a velika večina tistih, ki so se kljub šokantnemu pogledu na pravo zimo zadnjo oktobrsko nedeljo odpravili na start in v središču Ljubljane znova ustvarili vtis pomladnega vstajenja, dokazuje, da je rekreacija v Sloveniji na vrhunski ravni.

Za posameznika, ki se nekajkrat na teden muči v breg in po ravnem, na prvi pogled to ne pomeni veliko. V resnici pa je ta vrhunskost naše rekreacije, temu verjetno ne bo nihče oporekal, zelo pomembno sporočilo, ki je pravzaprav tudi zelo preprosto. Seveda govori o tem, da smo Slovenci sposobni nekatere projekte dobro zastaviti in tudi izpeljati. Ampak to že dolgo vemo. Navsezadnje se je desetletja dolgo to dokazovalo tudi v smučarskem športu, ki smo ga zaradi spleta okoliščin postavili kar na piedestal nacionalnih svetinj. Tudi razlogi, zakaj se je od velikih političnih projektov naroda še najbolje odrezal le prvi, osamosvojitveni, so del tega sporočila, ki pravi, da je za vsa velika gibanja potrebna volja. In to skupna volja. Potencial sam ne pomeni nič, pa če je še tako mogočen. Potrebna je volja, da se potencial aktivira.

A le načelno strinjanje vseh, no, ogromne večine posameznikov, drobnih udov družbe, da je neko početje dobro in koristno, je premalo. Potrebno je gibanje. Vrhunstvo rekreacije v Sloveniji ni (le) plod zavzetega dela navdušencev, ki so se izvrstno naučili obrti menedžiranja množičnih rekreativnih prireditev. Uspeh, saj tako lahko rečemo temu, je plod vsakega posameznika, ki se je odločil, da ne bo več posedal pred televizorjem ali morda za šankom, ampak bo svojo odločitev tudi utelesil z gibanjem. Neverjetno je, kakšno moč dobi gibanje, ki ga poženemo v isto smer. Takšno gibanje spreminja naša posamezna življenja in kot seštevek teh življenj tudi naše družbeno okolje, včasih pa tudi zgodovino.

Če želimo spremembe, se moramo torej začeti tudi gibati. Ne le za gibanje voliti in o njem razpravljati. To, kar velja za rekreacijo, velja tudi za vse druge družbene projekte. Tudi in še posebno za politiko.

Prispevki avtorja

';