Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Aleš Kovačič

Enostavno, a naporno

Ljudje smo pozabili na enostavnost in vse skupaj zakomplicirali do te mere, da si ne znamo več pojasniti kje smo začeli, kaj šele, da bi vedeli kam gremo. Kot civilizacija in kot posamezniki, seveda. Takole bi lahko v en stavek strnili rdečo nit razmišljanja in delovanja pranoterapevta Braneta Skubica, s katerim smo se pogovarjali za tiskano izdajo Poleta. Gre za terapevta, ki je na poti do velikih uspehov s svojo metodo pomagal že marsikateremu našemu vrhunskemu športniku, mnogim slehernikom pa je pomagal pri lajšanju takšnih in drugačnih tegob telesa ter duha. Skratka gre za pronicljivo preprostega sogovornika. Takšnih, ki iz svojega dela in znanja ne delajo, ali hudega pompa ali pa ga zamotavajo v kompleksne formulacije, je danes malo. Nič čudnega, saj je neznansko zapleten tudi svet, ki ga soustvarjamo.

Fascinirani smo nad zveličanim pojmom samorealizacije, vendar naraščajoče in permanentno stanje negotovosti in tesnobe v globalni zahodni družbi kaže predvsem na uveljavljanje temnih plati omenjene ideje. Vse več ljudi govori o globoki in hromeči praznini ter osamljenosti, kar zagotovo ne more biti posledica samouresničevanja, ampak kvečjemu njegovega manka.

Do zdaj smo v našem podalpskem raju živeli nekakšno slovensko različico kapitalistične samorealizacije, ki je svoj (anti)klimaks dosegla v tajkunizaciji gospodarstva in popolni odtujitvi vladajočih elit. Danes, v času sesuvanja lažnih idealov, pravzaprav ne vemo natančno, kaj naj bi ta pojem dejansko pomenil. Globalni kapitalizem nas je z vabljivo pesmijo siren potrošništva pregovoril, da si lahko kupimo ekskluzivnost, prestiž, enkratnost, svojskost in tako hitro ter enostavno postanemo avtorji lastnih zgodb. Vendar je pretakanje in akumulacija kapitala daleč od pisanja lastnih zgodb.

Večina nas pač živi ustaljene in družbeno sprejete in sprejemljive vloge (potrošnik, delavec, starš itd.), znotraj katerih se nam zdi, da izražamo svoj pravi jaz. Pa ga ne, ker smo vedno ujeti v družbeno-kulturne okvire našega okolja, sistema, s čimer smo že po definiciji daleč od pojmov individualizacije ali samorealizacije. Ta vladavina družbenih norm je namreč absolutizem. Z njo se ustvarja in vzdržuje družbeni red. Samorealizacija pa je po drugi strani recimo revolucija ali vstaja, groba sprememba ustaljenega stanja, skratka. In to (tudi) z granitnimi kockami.

Kot slovenska družba smo v svoji zgodovini spisali marsikatero svojsko zgodbo; nenazadnje s svojo lastno ustavo. Pred petindvajsetimi leti smo se realizirali kot narod v sebi lastni državi. To je bil v pretekli dobi nacionalnih držav pravzaprav višek narodne samorealizacije. A brez nasilja, ali bolje rečeno kršenja ustaljenih norm, ni šlo.

Ljudje in z njimi družba smo pač tiste vrste „žival“, ki se po razburkani plovbi kaj hitro ponovno skuša spraviti v udobno stanje statusa quo. Zato nam je zaradi lastne malomarnosti in nepazljivosti nekje vmes nekdo ukradel našo nacionalno zgodbo o samorealizaciji slovenskega naroda. T.i. zombiji na ulicah slovenskih mest so jasen znak, da želja po restavraciji tega pojma ali stanja v družbi narašča. A to je lažji del projekta z imenom samorealizacija, kajti gre za kolektivni napor, za izpeljavo katerega volje in zagnanosti ne manjka.

Ključna je, kakor je nakazal naš sogovornik, individualna samorealizacija, s katero lahko sodobni človek opravi z že omenjenimi stiskami njegovega duha. Enostavno, a naporno, zelo naporno.

';