Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Enkrat in edinkrat

Za nazaj se vse zdi logično. Če bi se za naprej, potem bi bilo bolj ali manj brez smisla, ker bi bilo itak vse jasno. Tako pa ... tako pa vedno obstaja vsaj manjši delež presenečenja, izziva, dvoma ter posledično tudi veselja in zadovoljstva. Izzive si postavljamo sami. Če nam jih drugi, potem to niso izzivi, pač pa naloge. Obveznosti, ki jih je treba opraviti. Če se le da, čim bolj rutinsko, na hitro, brez problemov, saj ne gre za nekaj, kar bi si želeli, pač pa za nekaj, kar nam nalagajo drugi in zato dobimo takšno ali drugačno plačilo (za kakršno smo pač dogovorjeni). Torej za nekaj, kar damo, vemo, kaj bomo dobili.

Želja preteči maraton je bila, kar se mene tiče, tistega davnega leta 1999 zame popoln izziv. Vsa takratna dejstva so govorila: v teku sem neizmerno užival, pretečenih sem imel že kar nekaj malih maratonov, zadovoljstvo se je z vsako novo sezono pravzaprav samo še povečevalo ... skratka, v teku, med tekom, s tekom sem se počutil dobro. Res dobro. Paradoksalno: rezultat (pretečeni čas) nikoli ni bil v prvem planu. Če kaj, in tako je še danes, potem mi je najbolj prijal tisti občutek po teku, redko mi ga je uspelo začutiti že med samim tekom. Ja, tisti tekaški »high« (o tezi, ki seveda drži, da je tek najbolj zdrava oblika narkomanije, kdaj drugič). To je tisto, kar me je vedno znova navduševalo, za kar sem se gnal in zaradi česar sem imel rad in še imam to, kar počnem.

Skratka: prišel je ta dan! In tudi minil. Res, pretekel sem ga, in to s povprečno krizo, s povprečnim časom povprečnega rekreativca povprečne starosti s povprečno utrujenostjo. In, jasno, po krajšem obdobju evforije, povprečnim zadovoljstvom. Okej, pretekel sem maraton. In kaj naj zdaj s tem?

Dokaz česa je pravzaprav to, preteči maraton? Izziv je izziv, le dokler je preseganje nečesa, kar se ti zdi težko ali težje dosegljivo. Kar je povsem subjektivna odločitev, to, kaj je izziv in kaj ni. Torej gre za mejo, skrojeno po lastnem občutku (če bi šlo za tek na čas, bi bil že tekmovalec, kar pa je druga zgodba).

Opravljeni izziv, če ga želiš ponoviti, postane naloga. Postane opravek, v katerega je v primeru maratona treba vložiti zgolj nekaj več energije kot v preostale. Postane rutina. Ki je zaradi tega veliko manj zanimiva. Predvsem pa ne nujno potrebna.

In še nekaj, danes se mi zdi, da kar bistvenega: opravljeni maraton je bil dokaz nečesa. Potrditev, da zmorem. Da lahko. Da lahko sam. Da lahko, vsaj za trenutek, sam nadzorujem situacijo, obvladujem, usmerjam. Da sem jaz tisti, ki vodim, ne kdo drug.

Torej je bil še kaj drugega kot izziv. Bil je v bistvu manj, a hkrati več kot samo to.

Bil je v bistvu naloga, ki se je skrila pod kožo izziva. Ki sem jo sprejel kot izziv, izzvenela pa je kot povsem solidno opravljena naloga. Naloga, ki me je vrgla na finto, da je več kot zgolj to: potreba po (samo)dokazovanju. Ki sem ga v tistem trenutku, danes je pač jasno, potreboval. Zelo.

Ostalo pa mi je nekaj, česar nikoli ne bom pozabil. Nekaj, za kar je bilo res vredno preteči teh 42 in še nekaj kilometra: začetek drugega kroga, zaviti je bilo treba od Tromostovja po Wolfovi proti Šubičevi. Naenkrat ni bilo več nikogar. Ne ob stezi, ne na njej. Kocke je zamenjal gladek, od avtobusnih gum valovit asfalt, še moker od včerajšnjega dežja. Cesta je bila prazna, glava pa polna zavedanja, da je pred mano še en krog. Mešanje strahu, dvoma, vztrajanja in poguma.

In enakomernega cepetanja. Korak za korakom za korakom ... cepetanja, ki je bilo tišina. Ki je samota. Ki niti ni več tukaj in zdaj, pač pa nekje vmes, vmes med nebom in zemljo.

Enkrat in edinkrat.

';