Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

Dve zgodbi

 Še skoraj  95 letna je moja stara mama je vsako jutro ob isti uri po zvonjenju stare kričeče budilke še v postelji opravila svoj obredni venček vedno skoraj istih vaj v običajno enakem zaporedju, tempu in živahnostjo. Po sklopu vaj je sledila obvezna bela kava, z maslom in medom namazani kruh, za dokončanje rituala pa še neizbežni in obvezni zdravilni brinjevček zgolj v zdravilne namene. Ne, resnično ni imela težav z alkoholom, smatrala pa je, da »štamperle« žganičke z zdravilnimi bilkami odžene vse bolezni stran. Dočakala je častitljivih in zavidljivih skoraj 98 let in doma ob oknu mirno zaspala v svojem priljubljenem gugalniku.

Njena življenjska zgodba pa ni bila tako lahka, mirna in s cvetjem posuta, kot njena smrt. Še kot rosno mladi mamici treh otrok starih komaj nekaj let (najmlajša moja mama je imela samo nekaj mesecev) so Nemci ustrelili moža. Ostala je vdova v ravno sezidani hiši, kjer sta si z možem začela ustvarjati dom. Po usmrtitvi moža so tudi njo z otroki odpeljali v nemško taborišče. Vihrala je 2.svetovna vojna, ob koncu le te pa se je močno zbala, da bodo pobili tudi njo in otroke,  zato je pobegnila iz taborišča ter se podala v beg. Sama samcata  s svojimi majhnimi otroki. Bežala je po njej  povsem neznanih krajih, čez gozdove, polja in hribe. S svojo življenjsko energijo, odločnostjo, strahom, neomajnostjo je prišla nazaj domov, kjer pa jo je čakala samo od Nemcev izropana, popolnoma uničena »nova« prazna hiša.

Pogumno in odločno je začela še enkrat od začetka. Obnovila in dokončala je svojo novo hišo s svojimi lastnimi žulji in znojem, povsem sama z majhnimi otroki.

Moj drugi še skoraj 90 letni dedek, znanstvenik v pokoju pa je na svoji domačiji plezajoč po drevju obiral hruške in jabolka. Še nekaj malega let pred tem je prehodil vse hribe škofjeloškega hribovja, ki jih je poznal bolje od svojega lastnega žepa. Ni ga bilo hriba, griča, vzpetine, pobočja, travnika v tem predelu, da ga ne bi poznal. Kot doktor biologije, točneje araneolog (človek, ki se ukvarja s pajki) je neutrudno zbiral, iskal  in odkrival nove vrste pajkov na slovenskem . Tudi njemu v življenju ni bilo prav mehko postlano. Kot mlademu zelo bistremu fantiču  so se odprla vrata v svet šole in znanja, denarja za študij in vlak pa ni bilo. Vsak konec in začetek tedna je tako peš romal iz Škofje Loke v Ljubljano čez  vsa svoja gimnazijska in študentska leta. Prav vsako jutro si je še v pozni starosti nadrobil skorje posušenega kruha v belo kavo v svojo staro rdečo belo pikčasto emajlirano skodelico. Tudi on je brez posebnih bolezenskih diagnoz tiho zaspal v svojem domu v 91 letu starosti.

Ob vsem vedenju moje družinske zgodovine si nemalokrat ponovim in se opozorim, da mi res v življenju pravzaprav še nikdar ni bilo zares hudo in če se slučajno zasmilim sama sebi, le hitro pomislim na svojo babico z majhnimi otroki (celo v naročju) v neizvestnosti tavati v temi po neznanih prostranstvih tuje dežele ali pa na dedka, ki v ranih jutranjih urah dvakrat tedensko pešači proti Ljubljani.

Ob vsem tem pa se mi poraja še druga misel. Smisel športa, kondicije in vitalnosti je po mojem mnenju in logiki zagotovo že iz pradavnine izšel iz enega in edinega prvobitnega namena. Biti v formi, pripravljen na beg pred ne prijateljem, divjo zverjo, ognjem, splezati visoko na varno, prebroditi divjo reko, izkopati jamo, nasekati drva, uloviti divjo žival in jo ustreliti torej zadeti. Skratka v vseh pogledih biti pripravljen ostati in obstati, torej premagati in zmagati.

V današnjem času seveda takšnih potreb  glede na način življenja (vsaj na našem ozemlju) zaenkrat in na srečo nimamo, morda pa se nam je vseeno rahlo  zameglilo bistvo in pomen športa in fizične aktivnosti in se velja kdaj pa kdaj opomniti in vprašati za kaj pravzaprav biti v dobri formi, pripravljen, usposobljen za fizično aktivnost.

»Bog ne daj«, da se zgodovina ponovi, vendarle šport  dandanes velikokrat predstavlja tudi prestiž, luksuz, dodano vrednost, pripadnost neki skupini, če hočete tudi statusni simbol. Samo, da se spomnimo: prvobitni pomen in namen športa pa preprosto boj za obstanek in preživetje, zmaga močnejše vrste nad šibkejšo...


Tanja

Prispevki avtorja

';