Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Duhovniki, (p)ostanite misijonarji!

Ste vedeli za črnca v beli koži, za pokojnega patra Miho Drevenška? Ta človek bo enkrat svetnik, vam rečem.

Oni dan sem v ptujskogorski baziliki – z njo upravljajo minoriti – na polici s čtivom, rožnimi venci in podobicami zapazil knjigo trdih platnic, iz katere nasmejan in s ponošenim klobučkom na glavi zre vedri obraz moškega z osivelimi zalizci. Nekje v spominu sem sicer našel podobo tega človeka in s to informacijo je možganski črv hitro doumel, da gre za (še) enega iz vrst slovenskih misijonarjev. Mimogrede: Trenutno jih je po svetu 65. Prav toliko je bil pred tremi leti star pater Drevenšek, ko je tuzemlje zamenjal za onstranstvo. Knjigo sem vzel v roke in jo po prebranih nekaj naključno izbranih straneh takoj kupil. Človek je bil legenda. Kot bogoslovec je v svinčenih časih ustanovil bend Minores, s katerim so gostovali tudi po svetu. V avstralski Adelajdi, denimo. Pozneje je vzljubil revščino Zambije, tam ustanovil radijsko postajo, pa tiskarno in predvsem številne šole. Menil je namreč, kot v tej knjigi piše Drevenškov stanovski kolega pater Janez Šamperl, da »tem ljudem (Zambijcem, op. p.) ne dajemo le rib, ampak jih učimo ribariti. A za ribarjenje rabiš mrežo … Mreža pa je izobrazba.« Na jezikovnem centru Ilondola v Kasami je Drevenšek doštudiral krajevni jezik bemba, domačini so ga klicali bambo. Oče.

Pred leti sem dobra dva meseca preživel na Madagaskarju. Naj mi uspešni avtor propagandnih filmov Jože Možina ne zameri, a tudi sam sem ob Pedru Opeki zgrožen pešačil tam med muhami po neznosnem smradu smetišča, iz katerega niso molele le smeti, ampak tudi tam živeči ljudje, otroci. A nisem ostal le v Antananarivu, prevozil sem dobršni del otoka. Nekaj tudi z motorjem enega od naših misijonarjev, s staro 450-kubično hondo.

Seveda, da bi ostal tam, kjer ni ne davkov ne odvisnosti od povampirjene politike in iz nje izhajajoče prepirljivosti naroda. Seveda, da bi zaril svoje življenjsko poslanstvo tja v tisto rdečo malgaško zemljo, in seveda, da bi se zbujal (kot se to v vasi Medongy) v hladna, rosna jutra med palmami. A sem se odločil drugače, ker sem beden razvajen belec. Ker potrebujem dostojno zdravstvo, ker potrebujem čistočo in red in ker potrebujem vso tisti dolgost življenja, ki ga belci (večina njih, no) preživimo kot od-plačevalci kredita. Očitno, drugače si ne znam razlagati te svoje odločitve. Pa kaj vse je bilo tam, na Madagaskarju! Kavo in klinčke in vaniljo je po otoku zbiral neki Španec, ki je imel »svoje« delavce (beri domačine) raztepene po vsem otoku, helikopter pa je med njihove vasi zgolj tu pa tam priviharil po tone surovin (ki se odlično prodajajo tudi v Trstu, vem, kje in za koliko). Rešitev o neelektrificiranosti otoka sem že takrat, ko sem prišel z Madagaskarja, pomagal tudi sam iskati v plavajočih elektrarnah (nekaj jih je Slovenija že donirala tja dol), ki (lahko) služijo ne le za hladilnice sadja, ampak – in predvsem – za razsvetljavo in infrastrukturo šol, ambulant. Pa dragi kamni! Safir, smaragd, diamant … Vse to je tam. Še vedno, kljub denarja lačnim Francozom, ki so svoje dni klestili po otoku in tam poleg semen sejali tudi hiv.

Odločil sem se, kot sem se odločil, in gotovo bom enkrat, ne vem kdaj, še šel tja. Sedet tja na trdo blato in opazovat prvinskost življenja, pomešanega z vonjem človeške tubiti.

Misijonarji, ki sem jih spoznal tam, so – podobno kot je bil pokojni pater Drevenšek – svoje življenje zastavili na vse ali nič. Pravzaprav na vse, kajti tam doli med domorodci nič ne pride v poštev: življenje tam preprosto je, potem pa ga pač (in ne žal!) več ni.

Takó bi moralo biti tudi z drugimi dušnimi pastirji, a ni. Táko na vse ali nič počutje bi moralo domovati v vseh tistih ljudeh, ki se odločijo za pot po Božjih stopinjah. Táke duhovno stabilne ljudi bi potem cenila in priznavala tudi širša družba, ne glede na svetovnonazorsko prepričanje. Gotovo, da bi. Ste mar kdaj v življenju rekli kakšno čez človeka, ki je izžareval preprostost, poštenost, pripravljenost pomagati vam, odpustiti vam, poslušati vas? Niste. In ne boste, ker takšni ljudje oddajajo prav posebno in nalezljivo milino, milost, svetost.

Vsi ti misijonarji, absolutno vštevši pokojnega patra Miho Drevenška, so del Cerkve. Del slovenske katoliške Cerkve, če hočete. Del Cerkve, ki je pred minulimi volitvami z razdruževalno potezo absolutno prestopila mejo, ki si jo je (skupaj z državo) pravzaprav postavila sama. Poteza, katere glasnogovorniki so vstali tudi iz vrst duhovščine. Češ da jih družba ne ceni, da nimajo urejenega statusa, da životarijo, ker jih družba ne mara, in da s svojimi drastično prenizkimi dohodki (od mašnih intencij, od neobdavčenega denarja, ki ga pobirajo pri mašnih nabirkah, pa do darov vernikov v obliki moke, krompirja, vina, kruha in na tone raznoraznega peciva …) ne morejo shajati …

Dovolj je, dragi gospodje farji. Dovolj! V svojih brevirjih le polistajte za tistimi stranmi, kjer Jezus tolmači duhovniško službo, in v svojih prijateljih misijonarjih le najdite zgled, apél k svetosti in apologijo čisti osebi! Kajti prav takšne ljudi krvavo potrebuje naša vse bolj siva in vse bolj v vseenost usmerjena družba. Preproste, nasmejane in zaradi širine duha umirjene ljudi, ki svoje življenjske apetite pasejo zgolj po pašnikih resnice in osebne čistosti. Hujskačev, prepirljivcev in ljudi s popačeno duhovno dioptrijo je namreč že itak preveč tam, kjer duhovščina v bistvu ne bi smela česa iskati.

';