Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Drekača iz kluba vreči treba je čimprej!

Ko pomlad pride, ne zgolj v naravo, temveč tudi v nas, nas zagrabi, da bi se začeli redno gibati. Na prostem.

Vaditi. Nekateri temu rečejo trenirati. Trening kot početje v rekreaciji se čudno sliši, a kaj češ. Vsi nekaj hočemo biti ali početi nekaj, kar se sliši veliko več, kot je resnica, a ne? Kakorkoli že, na pomlad  si vsekakor velikokrat zaželimo početi nekaj v zvezi z gibanjem, ki poraja znoj ... To je dobro. Manj dobro je, ko se marsikdo po spoznanju, da bi to zares rad počel, zaloti pri vprašanju, ali se mu to da početi sam?  Zelo velikokrat je odgovor - NE.

Zakaj NE? Ker  je teči, kolesariti, hoditi s palicami sam dolgočasno. Sam sem med tistimi, ki v samoti takšnega početja nepopisno uživam. Ker se tako najlažje zmenim s samim seboj. Ker se prav na kolesu, odkar teči ne morem več, najlažje skregam s samim seboj. Ko se najbolj kregam, mi gre v klanec najbolje. "Pejt ti mal u p...", ki ga na glas prožim navideznemu sovozniku, v resnici pa sebi, imam seveda za posledico, da te tam gori v Polhograjskih kdo čudno pogleda. Temu se je odpeljalo.

Niti ne. To je tako početje zato, da se ti ne bi odpeljalo. Veliko ljudi ne more migati drugače kot v skupini. To je super, še toliko bolj, ker mnogi začnejo s skupinsko vadbo, ker so sicer zelo osamljeni. Ker bi radi dobili kakovostno družbo, prijatelje, morda celo resnega partnerja ali pa, na pomlad, koga, s katerim ne boš prav dolgo, a tisti skupni čas bo zdravilen.

Vse je v redu.

Poznamo dve vrsti skupin: organizirane, kjer je treba največkrat za vadbo plačati, in one druge, neorganizirane, kjer se dobijo le športno navdušeni tiči iste baze, ki jih druži istovrstno športno početje.

Četrt stoletja nazaj, ko sem začel resneje migati po petnajstletnem rokenrol nočnemu nezdravemu obdobju, bi dal marsikaj, da bi sploh lahko plačal za udeležbo v skupini, kjer bi dobil kakšen nasvet. Tega takrat ni bilo. Da bi šel na tekaški ali kolesarski kamp? Mokre sanje, mokre sanje, vam rečem. Tega ni bilo. Današnje vodene skupine, največkrat tekačev, kjer je treba za vadbo plačati, so prima, če jih vodijo usposobljeni strokovnjaki, ki imajo znanje o rekreativnem športu. Če jih vodijo strokovnjaki za vrhunski šport, bodite previdni, utegne se zgoditi, da boste po hitrem napredku dalj časa poškodovani. Trener bo mislil, da ste tekmovalec z napako in vam bo sicer prilagodil program, a to bo še vedno veliko prezahtevno za vaše športno življenje, glavo, pa tudi zasebno življenje, ki bo hitro začelo trpeti.

Še posebej bodite pozorni, če vadbo vodi nekdo, ki se je nekdaj ukvarjal s kakšnim vzdržljivostnim športom posebnežev in zdaj to prodaja kot zdrav način življenja. Praktičnih znanj je veliko, a so usmerjena v vadbo, kjer rekreativec kmalu začne živeti kot bi bil poklicni športnik. To ni najboljše. Še toliko manj, če je trener vadbo pogojuje z zahtevami po radikalni spremembi življenjskega sloga, največkrat prehrane. Če so zahteve ultimativne, potem takoj poberite šila in kopita in si rešite zdravje in prihranite veliko razočaranje. Kako spoznati takega trenerja: ponavadi je videti kot asket, fanatik, je samski ali razvezan, vsi njegovi pogovori in razmišljanja pa so povezani le s športom. Drugi, če ne prvi alarm je, če vodja skupine na "treningih" prodaja prehranske dodatke in, še hujše, dodatke za hitro hujšanje. V posodah, vrečkah, tabletah in ploščicah ni nujne vse tako, kot piše. Že na sploh je običajna hrana velik posel in tudi posel velikih prevarantov, začenši z zelenjavo, potem se vse samo še nadaljuje. Na nekoliko višjem nivoju, tudi v uglednih trgovinah. Pri nas jemo, česar v tujini ne bi upali postaviti na police, pravijo poznavalci. Bi kar verjel, tako kot vem, da na videz iste smuči znanega proizvajalca v eni trgovini niso niti senca kakovosti, ki jo dobite pod isto prevleko v drugi trgovini.

S hrano je morda še hujše, tudi s tisto športno. 

Tudi trener, ki vas na prvem skupnem športanju ne vpraša, kdaj ste bili zadnjič pri zdravniku ali pa vas ne napoti na obremenilni test, ni najboljša izbira. 

Druga vrsta skupin je tista, kjer se ljudje samoorganizirajo in kjer jih druži istovrstno športno početje. Po svoje je to najboljša oblika druženja, da se ljudje sami dobijo skupaj. Pozor: tu boste odvisni predvsem od samega sebe, zato opravite obremenilni test ali pa se vsaj oglasite pri zdravniku. Za dobro delovanje take skupine je nujno, da ima jasno zastavljen namen delovanja, cilje in pa zelo jasna pravila skupnega druženja. To je še zlasti pomembno pri kolesarjih, planincih, tudi tekačih, saj gre tu za varnost. Na cesti, v gorah, pri vsakršni napornejši vadbi zaradi pretiravanja.

Vsakomur, ki se samoorganizira, svetujem, da v skupini vržejo na papir skupne želje, pričakovanja, obveznosti in cilje, nato sedejo in vse prečistijo. Kar bo ostalo, naj bo sveto pismo združbe, vsak naj podpiše, da se bo s tem strinjal, kot tudi to, da vadi po svoji odločitvi in na lastno odgovornost. Če kdo noče podpisati ali postavlja pogoje, ga takoj pospremite iz družbe - tako si boste prihranili mnoga razočaranja in spore, saj je zelo verjetno, da če boste takemu popustili, da bo čez dva tedna že prišel z novo zahtevo. Taki ljudje zahtevajo poseben status in če ga ne dobijo, začnejo v skupini delovati razdiralno, ljudi začnejo deliti na tabore, iščejo zaveznike za svoj prav.

Takega drekanja imamo že dopoldne dosti, zakaj bi si to dovolili še popoldne, ko le želimo skupaj uživati v rekreativnem početju in se s soborci dobro imeti. En sam drekač lahko razbije na videz trdno skupnost  tridesetih v samoorganizirani skupini;  vsi, ki so mukoma potlačili svoj ego v dobro skupine, se lahko nenadoma začnejo spraševati, zakaj bi se oni morali prilagoditi drugim in ne drugi njim.

Ker se v taki skupini za sobivanje nič ne plača, seveda le redko najdemo koga, ki ima toliko avtoritete, da lahko takoj naredi red in stvari postavi na svoje mesto Stokrat preverjeno, da je tako. Bognedaj, da ima taka skupina še kakšen skupen denarni fond, pa magari zgolj za pivo in sok po treningu . Tisti,ki imajo največ in oni, ki so dali v fond najmanj ali celo nič, bodo najglasnejši iskalci "pravice in transparentnosti." Samoorganizirane skupine najbolje delujejo, če nimajo nobenega sponzorja in če si vsak vsako stvar plača sam. Tudi to je dokaz, da je človeku predvsem do družbe in skupne vadbe, ne pa do česa drugega.

Saj se čudno sliši, a v samoorganizirani skupini so pravila delovanja še pomembnejša kot tam, kjer je treba za vadbo plačati. Tisti, ki živijo od rekreacije, morajo zaradi preživetja marsikaj požreti - in tako lahko vadba postane manj varna, zagotovo pa manj prijetna kot bi lahko bila.

Pa prav lepo se imejte.

';