Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Domišljija

... lepo jesenjenje, o katerem sem lahko pisal še pred štirinajstimi dnevi, se je (tudi) na Prleškem kmalu izrodilo v zatohlo in razmočeno pokrajino. Njé dolgočasnost ni v megleno turobnost pahnila le ljudi s povprečnim čutom za empatijo, ampak je začela najedati tudi tiste s presežjem kategoričnega imperativa.

Ste slišali, da je te dni nekje v prleških gozdovih lovec ustrelil lovca? Saj ne, da bi bili lovci etični velikani – ne glede na njih posamični kontekst (prosto po Kantu) –, to sem omenil zgolj zato, ker prej preprosto še nisem slišal, da bi kje pri nas lovec pihnil lovca. Gotovo ga je obstrelil zato, ker je tista zunanja razmočenost, v katero je namakal svoje lovske škornje, ko je tacal med umazanim mokrim lubjem dreves, s katerih je mezila strupena vlaga, premočila in poškodovala (poleg imperativa dobre volje) tudi njegovo prisebnost, zbranost in za ravnanjem z orožjem potrebno tenkočutnost ... Ali pa ga je prestreril zato, ker ga preprosto ni videl. Lahko tudi, da je bil malček pijan. Kdo ve. November je en pasji mesec.

»Slovenija je ena pasja država!« se sliši te dni, ko oštarije in bifeje in gostilne, okrepčevalnice in bare polnijo sonca željni alfa samci. Seveda so (prosto po Cankarju) tudi sami pasji, ker okajeni ždijo drug ob drugem in tarnajo čezinčez. A v tem, da je Slovenija postala pasja, imajo prav.

Oni dan sem prisedel k neki družbi, na katere mizi je iz sklede dišala divjačina. Zeljna solata s kuhanim rjavim fižolom, domač rženi kruh in nove in nove steklenice vina in radenske. Oštarija je vrata, kot vsak dan, odpirala tudi »navadnim« gostom, družba za skledo, iz katere je dišalo po srni in divji svinji, je marsikoga od prišlekov povabila medse. Malo pozneje – takrat ko je presežje vina navadno eskaliralo v petje, smeh in huronsko vpitje in nadaljnje pitje – je izba jela ječati od turobnosti, od slabe volje, od krepkih in tudi podmiznih opazk čez ... vse. Čez njega, ki je družbo zapustil malo prej, čez občinsko oblast in čez državno vlado. Čez banke, dobre in slabe, čez sodnike in birokrate, čez vremenarje, dacarje in čez sindikate, čez Cerkev in čez novinarje in, skratka, čezinčez čez prav vse, kar je najti v tej pasji Sloveniji. Prav nič dostojanstva ni bilo v tem.

Huh.

Kam naj gre človek, ki je že bolj nagnjen k tlom, kot je vzravnan, po dobro voljo, po navdih? Kam naj gre micen, droben in povrhu še pijan individuum iskat upanje? Kam naj gre, ko mu povsem zmanjka tudi nadnaravnega upanja, ki vsebuje tisto prijetno koprnenje po razcvetu?

»Pomladitev je tu res prava beseda,« pravi Josef Pieper, nemški filozof kreposti. »Mladostnost in upanje sta v več pogledih medsebojno povezana. Spadata skupaj: lik mladeniča je večni simbolni nosilec upanja, kakor je tudi simbolni nosilec vzvišenosti. Naravno upanje izvira iz človekove mladostne moči in usahne z njo. Mladost je vzrok upanja. In zato je mladostnost človeka, čigar lok sega do večnega življenja, bistveno neuničljiva. Starost in razočaranje ji ne moreta blizu.«

Pa sem poskušal upoštevati tega večnega optimista Pieperja tudi sam, oni dan. Okostenelost sem sicer z velikimi napori, pa vendar, nekako še izruval iz misli, tudi počepe in sklece sem kot mladostni in nori junec z lahkoto naštepal do tiste prijetne utrujenosti in zadihanosti. V lase sem natrl žele in ... Ah, nič. Brez zveze. Neka novica s tv-ekrana, ne bom je ponavljal, me je, spet, pripopala ob tisto dobro znano steno sivih misli o tem, kako je vse skupaj pasje: pasja država, pasji sistem, pasji jaz.

(...)

A Pieper ima prav. Mladostnost je res rešitev. Seveda je takrat, ko jo nekje v svoji notrini že zahodimo, ne moremo takoj najti in tudi sama od sebe ne bo prišla. Verjamem, da lahko tudi povsem izgine, če je ne (po)iščemo pogosto. Sam sem jo nevede in ves skrivenčen že od peze časa – tega koledarskega, mokrega in s kratkimi dnevi ter tistega družbenega, ki ga pooseblja slovenska politična brezidejnost – našel v svojih puncah. Opazoval sem jih pri igri, kjer ne šteje nič drugega kot tisto glavno, kar ima človek od mladosti in, trdim, od življenja: domišljija. Kot da bi izpil neki zdravilni eliksir, kot da bi v sivosti povprečja zapazil mili rumeni žarek življenja. Oprijemam se tega spoznanja kot bršljan rastline, na kateri raste. In ravno zato jo, čeprav fizično povsem skrivenčen (usekalo me je v križu ...), ves mladosten prenašam tudi vam: Domišljija nas bo rešila! Domišljija je zdravilo proti domišljavosti, proti posivelemu umu in proti čezinčeznemu tarnanju in preklinjanju. Domišljija je pot v mladost.

';