Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Gregor Šket

Dobro življenje

Še nedolgo tega sem se do nezavesti naslajal nad norostmi in modrostmi Sala in Deana, glavnih junakov kultnega Kerouacovega romana Na cesti. »Edini pravi ljudje so tisti, ki so dovolj nori, da živijo in govorijo in govorijo in govorijo. Dovolj nori, da se pustijo rešiti, dovolj nori, da jih vse zanima, da bi počeli nič in vse hkrati. Dovolj nori, da gorijo kot tiste krasne rumene sveče, ki se zdijo kot zvezde na nebu,« se glasi le ena izmed njunih misli, ki mi je bila skoraj religija.

Do obisti sem razumel njuno potrebo po cesti, po neznanem, po novem, po drugačnih obzorjih, po strahu, ki ga je treba premagati ... Točno sem vedel, kako je, ko te zgrabi, ko se te poloti nemir in moraš dvigniti sidro. Tisti občutek, ko ni nič za tabo, ampak vse daleč spredaj, je prekrasen, osvobajajoč. Ko se nekje v tebi zgodi ta klik, je edino zdravilo letalska vozovnica. Ni druge pomoči.

Če nekaj let rjaviš, potrebuješ nekaj časa, da se kolesca podmažejo in začnejo premikati v pravo smer. Hkrati občutiš vznemirjenje in nekaj neprijetnega, nekaj, kar je treba premagati, da ti bo dobro. Zgodi se, da se počutiš kot v filmu Izgubljeno s prevodom. Zgodi se, da se znajdeš v tujem megapolisu in te nihče niti ne povoha, nikogar ne poznaš, in čeprav si le eden izmed desetih milijonov ljudi, bi lahko več dni preživel v popolni tišini, brez ene same besede. A ko je to za tabo, se zgodi spoznanje, da največ šteje prijeten sončen dan.

Res pa je, da se ta potreba z leti spreminja in na neki način postaja rutina. Po svoje je tako kot v potovalnih vodnikih, v katerih je med opombami znameniti stavek: Kraji se spreminjajo, dobri postanejo slabi in obratno. Morda je tudi pri tej potrebi treba upoštevati zakon mejne koristnosti, ko si žejen, te najbolj odžeja prvi kozarec vode, pri vsakem naslednjem je učinek manjši. Jasno, potovanje pri dvajsetih je nekaj povsem drugega kakor pri štiridesetih. Če si kot mladinec povsem zadovoljen s posteljo v mladinskem hostlu, si pri štiridesetih nekoliko bolj razvajen in navajen drugih standardov. Predvsem pa se ne zadovoljiš s potovanjem, ki nima nekega jasnega cilja in namena.

A včasih je treba iti, da se pogovoriš s sabo. Nekatere samoumevnosti opaziš šele, ko si na drugem koncu sveta. Tam se vprašaš, zakaj si sploh šel, predvsem pa, zakaj si doma pustil nekoga zares dragega, zakaj ga nisi prepričal, da bi šel s tabo. Sprašuješ se, zakaj si tak cepec.

Ampak ti pogovori s samim sabo so nekako boleče prijetni. Ko daleč stran brskaš po sebi, se odgovori zdijo bliže. In zato vse vendarle ni brez smisla. Ugotovitvi, da doma sploh ni slabo in da je življenje dobro, sta v svojem bistvu pomirjajoči in blagodejni. Ampak če ne greš, ne veš. Kajti izkušnja je najboljša učiteljica, vsi tisti nasveti, ki jih delijo drugi, v resnici nič ne štejejo ... Če prideš do tega, nisi postopač ... In Na cesti je vendarle samo knjiga ...

';