Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brane Maselj

Diverzija

V ne prav veliki kletni dvorani sredi Ljubljane so se te dni iz oči v oči spogledali nekateri naši kineziologi in predstavniki kognitivne znanosti ter skupinica mojstrov borilnih veščin, dva izmed njih celo z Daljnega vzhoda. Čeprav je vsakdo izmed nastopajočih na konferenci o povezovanju zaznave in delovanja s čustvovanjem in mišljenjem govoril v svojem jeziku – eni v znanstvenem diskurzu in drugi iz svojih izkušenj –, je bilo čutiti pripravljenost in voljo, da se ta dva pola spoznanja povežeta. Da sta objektivna znanost in subjektivna izkušnja dopolnjujoči, je vendar jasno, čeprav se znanost rada zmede kot mlada nevesta, ko dobi nespodobno ponudbo subjektivne izkušnje.

A kje drugje, na katerem drugem polju preučevanja bi bila takšna povezava lahko še bolj nujna in smiselna kot prav pri človekovi kulturi gibanja. Ta zavest in znanje tehnik in strategij gibanja sta pravzaprav eden najpomembnejših človekovih kulturnih proizvodov. V gibanju se vse začne in neha. In to sploh ni le besedna igra. Ko eden od mojstrov borilnih veščin prostodušno izjavi, da bi rad pribil oblak na nebo, drugi pa, da ga njegova vadba borilne veščine napolnjuje z ljubeznijo – tudi o tem pišemo v tokratnem Poletu –, je čas da radovedno dvignemo obrv. Naša zahodna znanost, ki mora vse popredalčkati, se bo morala vprašati tudi, ali poseben režim (način) telesnega gibanja sproži v človekovih možganih kakšne posebne zaznave in seveda obratno.

Pravzaprav se znanost, predvsem mlada kognitivna znanost, ki jo najbolj zanima, kako nastajata spoznanje in mišljenje, to že sprašuje. Že nekaj let počasi, a vztrajno nabira dokaze o tem, da je med zahodnjaki in Azijci nekakšna razlika v mentaliteti. Da so med obema kulturama razlike glede pozornosti, spomina in zaznavanja. Da vsaka zaznava in vrednoti svet malo drugače. Različno gibanje, ki ga takšna mentaliteta oblikuje, je posledica temeljnih principov teh mentalitet.

V resnici zadeva ni tako zapletena, kot jo potem zapletejo strokovnjaki. Če vprašate katerega koli športnika, kaj ga je njegova dejavnost naučila, vam bo v preprostem človeškem jeziku naštel nekaj temeljnih vrednot, ki jih vsi poznamo in cenimo. Ko sem nekega parkurjevca, ki se uri v premagovanju uličnih ovir, skakanju in padanju, vprašal, česa ga ta dejavnost uči, je zelo na kratko povedal, da je spoznal, da se je mogoče in tudi treba po vsakem padcu znova pobrati. To je vse! V vsakem njegovem padcu se objekt in subjekt brez filozofove pomoči znajdeta na skupni boleči točki tal. Če znanstveniki, ki bi seveda radi do zadnje podrobnosti naštudirali odnos med psiho in možgani, potrebujejo može, ki znajo pribijati oblake na nebo, jih danes morda že lahko dobijo. Za zdaj sicer samo v kakšnih kletnih dvoranah, ki pa so dovolj primerne, da se srečata objektivno merjenje strokovnjaka in subjektivno spoznanje z drugega konca sveta. Vsako veliko gibanje se je vedno začelo nekje na obrobju, napol v ilegali v kleteh ali na podstrešjih, pa je potem osvajalo center.

Drugačno dojemanje gibanja, kot nam ga vsiljuje naša uveljavljena kulturna paradigma, je tudi kontaktna improvizacija, o kateri prav tako pišemo v današnjem Poletu. »Opazujem, kako se skupaj s sposobnostjo telesa preseči znano, enaka kvaliteta pojavi tudi v mojih mislih, občutkih in zaznavi. Vedno ko mi za hip uspe prestopiti udobno cono znanega, postanem drugačen,« je zapisal avtor. Resnično, rutina in avtomatizacija ubijata življenje, pa najsi bo to v našem delovnem okolju ali v dimenzijah našega telesa. Z željo, da svoje telo napravimo za avtomat, ki bo slepo izpolnjeval naše zahteve, mora biti v osnovni nekaj narobe. Bržkone to, da je ta želja v človeka vsajena iz njegovega zunanjega kulturno-političnega okolja.

Bitka za čisto okolje potemtakem ni le bitka za čisto vodo, ampak tudi za odpravljanje zahtev po robotizaciji človeka in življenja nasploh.

Takšnih zahtev ni mogoče odpravljati brez drugačnih, novih pogledov na gibanje, predvsem takšnih, ki gibanje osvobajajo izpod prevlade ene same miselnosti. Gibanja je namreč veliko vrst, več kot smo jih sposobni zaznati. Samo osvoboditi jih je treba. In kje drugje naj začnemo kot pri sebi?
 

Prispevki avtorja

';