Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Lora Klinc

Devetnajsti julij

Nastavi glavo, dobi po gobcu, nastavi glavo spet, poberi zobe, ki jih boš izpljunil, nastavi glavo spet in čakaj. Naj ti spodleti, večkrat, enkrat boš že pobral zobe, spreglej tveganja in skoči, če je usojeno, bo vredno. Prva slovenska zmaga na dirki vseh dirk, na 104-ti dirki po Franciji je zame napol duhovna zadeva. V mojih spominih boš neskončen, 19. julij. Čeprav je dogodek oddaljen že ducat dni, verjamem, da je njegova vrednost tolikšna, da še dolgo ne bo pozabljena. V smislu simbolnosti je zgodovinska.  Življenje z vrhunskim športnikom ima z vidika uma neskončno število dimenzij, katere skozi celotni proces težko spoznaš, kaj šele razumeš. Dan o katerem je govora, je samo še en dokaz, da je res tako.

Po tem, ko celo pot utrujam kombiju z besedami, za katere ne vem, če jih želim izreči, in kasneje ugotovim, da so zgolj odraz živčnosti, prispemo v Briancon. Spomin je še svež in noge me zabolijo že, ko se samo spomnim na zlovešče prelaze. Sedemnajsta ali osemnajsta, je rekel takrat. Ne štejem jih več, le vsakič ko pogledam na koledar si želim, da je nedelja z Eifflovim stolpom kaj bližje. Trije tedni plus dva dni je časovno relativno, zelo dolgo.Naslednji dan, vsi čakamo da zagrmi, sivina se gnete nad dolino Serre Chevalier, »fajn, to še manjka da bo dež,« si mislim, spust je potem lahko neugoden.

Naša hiša je šla na Galibier s kolesi, sama sem zapeljala proti Lautaretu, v nasprotni smeri dirke. Pod napihljivim obokom z oznako 3 kilometre do cilja, se ustavim, ker mi v očalih stoji voda in prikrito hlipanje mi otežuje dihanje, množica, vzdušje in zavedanje veličine dogodka je enostavno preveč. Če si drznem samo pomisliti, da bi… nehaj.
Pokličem Primoža. Četrto mesto z etape je dober rezultat, ampak če te zanimajo samo zmage, je zgolj številka za trojko. Dobra popotnica za danes? Ne bo se zadovoljil z izenačitvijo najboljše slovenske uvrstitve, ko pa lahko piše zgodovino.

»Kje je cilj?« reče, » A tm ko so konji?« Razložim, da malo bolj naprej. Povem mu, kar sem ravnokar doživela. Da se smejim in jokam hkrati, od čiste čudovitosti trenutka, ki sem ga doživela, ko sem se samo zapeljala po cesti, kjer jih vsi nestrpno pričakujejo, Francija ljubi heroje.
»Pošlji mi sliko 3km do cilja, 1km in cilj«. Ko sva bila maja tukaj na počitnicah, ki to niso bile, ga je skrbel kontra veter v spustu, v primeru, da sam pride preko Galibierja, To ni šala in jaz se v istem trenutku sprašujem, če mu naj povem, da je kontra veter?

»Kje naj bom?« mu rečem raje potem. Ko se gre zares me vedno postavi tja, kjer me najbolj potrebuje. Na kraljevski etapi dirke Po Sloveniji 2015 mi je že 2 dni prej povedal, da morem stati 8 kilometrov do vrha. Ne vem, koliko je moja pozicija pripomogla k zmagi, a že sam napor, kako priti do tja, me je navdajal z občutkom, da sem nekaj pripomogla – po tem, ko sem se opekla z gobovo juho, skoraj odrezala prst, krvavenje se ni ustavilo do večera – potem ko so zaprli cesto in je bilo zadnjih 10 km nedostopnih za gledalce, in smo po kozjih poteh divjali čez Pohorje, se skregali na smrt, izrekli morje kletvic in z avtom nasedli v gozdu – ven pa prišli pri tabli 10 km do cilja, nakar se hitro po tem avto ustavi, oče reče »Idi vun«, jaz nimam drugega kot da »vun« tudi grem, v osem stopinj in dež, čakat, da vidim, če sem naredila prav. Še sem se vračala tja, sploh ko sem iskala svoje mesto ob cesti, v prenesenem pomenu besede. Zato mi je toliko bolj čudno, ko me za kraljevsko etapo Dirke po Franciji postavi v cilj.

»Kako to misliš v cilju?«
»Tm ko me pride naš iskat.« Soignerji so ponavadi prvi pri kolesarjih, ko ti prečkajo ciljno črto. Primož jim pravi suvenirji. Kolesarska specifika jih označuje kot ljudi, ki držijo bidone in vrečke na okrepnih postajah, s suhimi zokni čakajo v cilju, umivajo 200 kilometrov muk iz njihovih obrazov za kamero. Izven ciljnega prostora je seznam njihovih odgovornosti neskončen.
Vem, da je priti danes tja nemogoče, a ne rečem nič.
Že tako ostre varnostne standarde je danes zaostril prihod francoskega predsednika - včeraj ko smo na srečo, ali žalost, skočile na zadnji turistični vlakec, ki nas je odpeljal zelo daleč stran od doma, za kar nam je bilo kasneje sicer vseeno, smo med drugim spoznale tudi tipa, na čigar travniku bo pristal predsedniški helikopter.
V glavnem – če se je odločil, da bo zmagal, sem prva, ki verjamem jaz. »To mi pripada, sam v beg morm pridit,« se zareži. Danes hoče v beg pol pelotona.
»Velja,« rečem »Maš to!«, dvom zabrišem v jarek ob cesti.

Od začetka spremljam etapo po TV. Beg gre, polovijo, bega ni, beg gre. Padec v ozadju. Beg gre, Primoža ni. Čakaj malo, je. Uh, skupina na čelu je velika.
Francozi za kratka poročila prekinejo prenos. Ker sem tako živčna, da si bom požrla nohte do komolcev, pogledam na aplikacijo. Zadnji live text je »Roglic crashes«. Glas se mi zniža pod gladino sebe. Zvoni telefon.

»Gledaš?« Na levo stran, popravlja ketno, zdaj lovi. Prva misel je Greg Van Avermat letos na Paris – Roubaix. Padec, panika, klic za novo kolo in zmaga. Morda je to dober znak.
Col du Galibier ima v zgodovini Dirke po Franciji skoraj sveto mesto. Ustvarjen je zlovešče, skoraj Darwinsko in ne dopušča napak. Kolesarje, ki so ga pokorili je naredil nesmrtne, prizor Pantanija iz leta 1998, ko v apokaliptični nevihti Ulrichu odvzame več kot štiri minute, ki so potrebne za prevzem rumene majice, je svojstveno junaštvo. Alpe d`Huez je več kot polovico krajši. Galibier je najvišja točka letošnje dirke, nebesa, ena na ena z oblaki in misel na špalir, ki ga gledalci običajno naredijo na takšnih vzponih, mi nažigava pulz, ko hodim proti cilju.

Sto metrov do cilja ekrana ni, sonce nabija, karavana gre mimo in preko ceste se s Poljaki bojujemo za zvočno prevlado. Danes ne vem, kdo je Rafal Majka. Ko se približuje prvi pravi preizkus na Col du Telegraphe, grupa spredaj postaja vedno manjša. Na vrhu je prvi. Vrh mi je poznan, prav tako spust do Valloire-ja s prepadom na desni. To je le uvod v srhljivko, ki se pripravlja nekaj kilometrov višje. Do takrat,  ko se začne zares dogajati, nam random Francoz, ki očitno vidi, da začnem spreminjati barve, posodi telefon, da lahko spremljamo v živo. Prezgodaj se mi zdi za napade, na takem klancu je enomestna številka lahko večnost. Vendar je nekdo »seul en tete«, sam na čelu, veter piha v nasprotno smer, ne slišim. 166. Izmed peščice elitnih kolesarjev, ki so še držali glavo na tnalu, se nihče ne odzove. Tudi veliki Contador, čigar grimasa na obrazu izraža nelagodje – zveneča imena puščaš za sabo; skakalec iz Kisovca! Čeprav prednost narašča sorazmerno z mojim pulzom, je do cilja še cela ceremonija. Ni konec, dokler se ura ne ustavi.

Ne me jebat, da res to dela, me prešine. Poti nazaj ni.
Spomin preseka Dirka po Azerbajdžanu, zmaga 2 leti nazaj. Podobno kilometrov ostane do cilja, razjarjen, ker je bil »le« drugi na Dirki po Hrvaški. Takrat je napadal tako dolgo, dokler ni ostal sam, pa če bi to pomenilo, da zakoplje še sam sebe, pa naj bo. Skočil bi še tisočkrat, če bi bilo potrebno, ker se je tako odločil. Prednost ali prekletstvo?
Čepimo za ograjo pred ciljem, in na mini zaslonu mobilnika, vzetega od človeka, ki ga ne poznamo, vidim že videno. Ni mu mar za imena, kdo, kaj, koga in koliko, gledamo kako se piše zgodovina. Da odneha, ni pogoja, in vem da ga čakajo pod vrhom – družina, prijatelji, ko samo razmišljam o elektriki gori me obliva kurja polt. Če bo dovolj priseben za dovzemanje, je to ogromen plus. Povsod se zablešči kaka slovenska zastava, zdi se, da so Alpe danes naše. Svojega vojaka smo poslali, da se bori z goro in vse bolj se mi zdi, da bo izpolnil svoje poslanstvo.
Malo pod vrhom ga kamera pokaže v obraz. Brezbarven je, bel, kot bi klanec spil življenje iz njega, obrnem se proč in zamižim, ne morem gledat, srce se mi para. Oči v istem odsevu, negibne, pa še brez očal je, gleda, pa vem da ne vidi nič, poznan občutek, ko ti je tako težko, da se oddaljiš v tretjo osebo, iz sebe ven in čakaš kdaj bo usekalo.
Ko se prekucne preko vrha, je pot domov še dolga. Prizor bolečine, slavospev trpljenju, zdaj postane trepetanje do zadnjega vrtljaja. Prvi del spusta je grozen, vratolomen, morilski, ob robu ceste je prepad, ki ga ne pozna. V ekranček izmenično kričimo »zdrži«, »dovolj imaš časa« in »spizdi dol iz štange nazaj na zic«.

Roke tiščim skupaj, tesno. Zamižim. Izbriše se mokrota alpskega dežja, ugasne zvoke in podobe, le zaščemi me v želodcu, zgolj za sekundo in ne morem zadržati nasmeha. Moja sreča je čista, spet se pri sebi zahvalim, ne vem kam in kako vem pa zakaj, ta alpski kamen je privlačen, pogled obstane na kolenih, na teh kolenih sem sanjala konec konca in začetek začetka, včasih je tako težko, za oba, da so kolena že odprta, vezi se potrgajo in hrustanec se obrabi, od bolečine, ki te spravi nanje, ampak te rine naprej in kri pušča zabrisane sledi na asfaltu, ampak upanje je močnejše od strahu in bolečina, ki ne pride do srca ni vredna omembe. In zdaj sva tu, ne znam ubesediti velikosti bitja, ampak vem, da je resnično, ker nimam krvavih kolen. Mater, jim ga je nametal.

Stresti moram z glavo, da se dam nazaj za ograjo pred cilj. Dolgo traja, ampak z vsakim metrom je vse skupaj bolj res. Proti ciljni črti grem, da izpolnim kar mi je zadal, tako kot je to storil sam. Med smehom spet pomislim, kar mi je rekel prej. Da bo prišel sam in ga naj čakam v cilju, takrat in tam sem se zavedla, da je to izvedljivo le, če zmaga.
Preklet šlogar. Tisočkrat sem si zamišljala kako bo, a ko se zgodi je drugače, zgolj obstaneš, ker je v dejanju čisto herojstvo in tudi Dirka po Franciji je samo še ena ciljna črta. Morda bo nekoč usodna, a to je druga zgodba. Eno je razmišljati o zmagi in drugo je zmagati. Eno je zmagati gorsko etapo in drugo si je sam pokoriti pošastni Galibier.
Po mesecih razmišljanja kaj bom rekla, ko se zgodi, je vse kar spraskam skupaj »Veš da si zmagal,« in »Spust si vozil brez očal,«  ker sem ravno slišala, da je v spustu dosegel 85km/h, prepričana sem, da na desno oko, kjer ima ploščico iz titana ne vidi nič, niti mene, besed tu ni, le občutek teže, da ne spadam nikamor.
Kakšni so občutki, ga sprašujejo. Kakšno vprašanje, za vraga je to? Kot bi me nekdo s trebušno gripo in aritmijo, brez varnostnega pasa dal na vlak smrti in mi rekel naj se zabavam.
Zelo dobro me je pripravil na to. Eksistenčni strahovi zanj ne obstajajo in to me poskuša naučiti. Tako zelo je bil prepričan, da bi lahko rekli da je vedel. Ko je padel, bi bilo hitreje če bi menjal kolo, kot pa da se je sam ukvarjal s ketno, ampak je na rezervi manjši zobnik – s tistim bi šel težje sam v spust.

Trenutek, ki se razvleče na večer je magičen, veličasten in večen, pred hotelom še dolgo v noč odmeva »kdor ne skače, ni Slovenc« in naključja v tako brutalnem športu ne obstajajo. Usoda je hotela, da smo tisti dan vsi tam, in da je dan popoln, ali pa je usodo ukrivil sam?
Tega dne niso bile dosanjane zgolj ene sanje. Tudi sama sem se na čase odrekla vsemu, kar sem včasih bila in ne morem si pomagati, da se ne bi počutila, kot da je zmaga tudi malce moja. Daj si high five, stara. To je bil dan za zgodovino, skok na vrh sveta in spust v brezno, vse ali nič.

Ko se čez nekaj časa misli skristalizirajo in utrip umiri, ne morem kaj, da ne bi občudovala izjemne sposobnosti, da za ceno vsega naredi kar se je odločil, tudi če se mu ne sanja kako. Napovedati zmago na Dirki po Franciji je stvar za nekoga z veliko poguma in neomajnim prepričanjem, da dela prav. Pred startom dirke sva sklenila stavo – če dobi etapo, grem na Eifflov stolp. Omedlevico dobim sicer že na balkonu. Kurc, pa grem na ta stolp, in medtem ko se soočam s strahovi že v dvigalu, pogledam tega tipa zraven sebe, ki se blazno zabava, ko mi barva odteka iz obraza, in se spomnim kaj je rekel M. Ali - I am the greatest, I said, even before I knew I was.

 

';