Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Denar. To je za zraven.

V tokratni prilogi pišemo tudi o podjetju, ki je že približno sto let v vrhu tega, kar počne. Je vodilno v tehnološkem razvoju, ima odlično blagovno znamko, ki jo zelo uspešno širi tako po svetu kot med različnimi generacijami potrošnikov, predvsem novih. Kot pove že skrajšan »življenjepis« podjetja, je razlog enostaven. Je tvorba, ki jo sestavljajo generacije in generacije ljudi, ki jih druži enak interes: izdelati vrhunski izdelek. A ne gre le za skupni interes, ta ni toliko povezan z denarjem kakor s strastjo, doseči želeni cilj, gre tudi za to, da je podjetje močno tudi zato, ker okoli sebe zbira ljudi iz istega kraja. Iz istega okolja. Ker je povezano s svetom, v katerem deluje, iz katerega izhaja. Ta ga določa, podjetje pa določa njega. Denar in uspeh pri tem sta lahko ali logična posledica ali postranski uspeh. Vsake oči imajo svojega malarja, dejstvo pa je, da brez takšne povezanosti podjetje Leica ne bi bilo to, kar je danes.

V Ljubljani ravnokar poteka festival scenskih umetnosti Mladi levi. Eden od mnogih, bi lahko rekli. Drži, pa tudi to, da je eden redkih. Zakaj? Zato ker je skoraj edini tip tovrstnega festivala, ki mu je mar za okolje, v katerem deluje. Mar mu je za to, da je njegov prostor delovanja, govorim o mikrolokaciji, seznanjen z njegovim delovanjem. Mar mu je, da niso obiskovalci zgolj tisti, ki tako ali tako že vse leto hodijo od enega gledališča do drugega. Zato se že nekaj let preliva zunaj odra. V park Tabor, na primer. In tam išče interakcijo z občinstvom. Ki drugače nikoli ne bi vstopilo v gledališko dvorano, si ogledalo koncerta, performansa, cirkusa ... In kar je ključno, za svoje preživetje in delovanje se naslanja ravno na te ljudi, ki živijo v njegovi okolici. Bodisi kot na prostovoljce, ki se tako spoznajo z delom umetniških institucij in mogoče tako začenjajo prve korake v ta svet, bodisi tako, da jim brezplačno omogoča ogled katere od predstav.

Spet gre za interakcijo, za vplivanje enega na drugega, za spreminjanje časa in prostora, kakršna sta bila prej. Mladi levi so uspešni tudi zato, ker jih večina obiskovalcev dojema kot svoje, kot nekaj, na kar lahko vplivajo tudi sami, kar se z njihovo navzočnostjo dopolnjuje.

V obeh primerih govorim o kolektivu. Mogoče celo o zadrugi. Res je, spet postajajo priljubljene, pa tako smo se jih otepali kot nekaj, kar sodi v zapuščino socialistične mentalitete. Kar seveda ni res, gre le za drugo imenovanje uresničevanja lokalnih interesov, ki imajo danes naziv skupnosti, torej na primer agrarne skupnosti ...

Ja, med seboj se povezujejo umetniške skupnosti, povezujejo se lokalni prebivalci in umetniške skupnosti, povezujejo se kmetijske skupnosti ... Čedalje več je povezovanja interesnih skupnosti, ki se povezujejo po vertikali in horizontali. Zadnja, upam, da ji bo uspelo, se je »zgodila« v Bovcu, kjer so odpovedali vsi mehanizmi za oživitev smučišča. A bo, kot kaže, očitno šlo. Zadaj seveda ni interes bajno zaslužiti, ker se tako ali tako ne da. Gre za to, da se uresniči nekaj, kar krepi lokalno skupnost, kar jo dela močnejšo. Pa tudi, da se ohrani nekaj, kar imaš pač rad (smučanje na primer). In če se zraven še kaj zasluži, še toliko bolj.

Takšna združenja seveda nimajo političnih ambicij. Vsaj ne takšnih oziroma zraslih na takšni politični kulturi, ko jo imamo zadnjih dvajset let. Zanimajo jih lastna rast, osebna dobra volja in osebni mir. Predvsem pa lastno zadovoljstvo.

Takšne skupnosti se zavedajo, da je uresničenje istega interesa povezano z delom, vztrajnostjo in odrekanjem. Da bližnjic praktično ni, kar pomeni, da je dobiček majhen. Ampak je. In to je dovolj.

Takšne skupnosti so kontrakultura tega, s čimer nas tako ali drugače pitajo ves čas. Da le denar šteje, da je račun merilo sveta. In da je za to treba narediti vse, ne glede na vse. Sporočajo nam nekaj, kar manjka v tej enačbi: da denar pride takrat, ko ne misliš na to, kako ga boš dobil. Da si najbolj političen, ko deluješ najbolj zasebno, da je kakovost javnega povezana s kakovostjo zasebnega. Da ena stvar pogojuje drugo, ne narekuje druge. Da ena brez druge ne more

';