Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Danes je drugače in to, da je drugače, nas niti ne moti več

Vzemita palico, pa nikar s poti. Zakliči, ko prideta dol,« me je babica opremila z navodili, ko sva s prijateljem krenila novim pustolovščinam naproti dol proti solinam v Seči. Visoka poletna trava, bolj že suha kakor zelena, in vsepovsodno poletno piljenje škržatov je spremljalo najino dvesto metrov in nekaj dolgo pot dol mimo starega vinograda starega solinarja Delconteja.

Bila so to rosna devetdeseta, čas fantastičnih portoroških noči, in tisto leto so bile Melodije morja in sonca v Bernardinu. Helena Blagne je drzno vabila s plakatov, Gugu so tiste čase reklamirali Fandobibito in tam pred Bernardinom, poleg stare popravljalnice čolnov in pomola, na katerega so zaposleni često vezali mreže s školjkami, se je dalo kopati na »črni« plaži. Skale, prod, senčnik od doma, hladilna torba in … in desno direndaj Bernardinskih hotelov. Prestiž, gospe z nalakiranimi pravimi (ne umetnimi) nohti in nori vonj poletja, pomešan s tistim od krem za sončenje.

S prijateljem sva s palicami topotala po tleh, ker so bile tam v tisti veliki šumotajoči travi menda kače. Sam sem doslej tam videl dve, tri, ampak tiste ta miroljubne oziroma neješče ljudi: črnice. Dolge črne kače. Na onem bregu prek, v Kanegri in – sploh – Zambratiji, tam so pa menda lazile strupenjače. Ampak to ni bilo pomembno, itak z Majem nisva lazila tam prek.

V najinem naključnem in obpotnem, a včasih tudi skrbno načrtovanem poletnem početju sva seveda, ne vem, Delconteju razbila nov nasad trt – kaj je pa zijal na našo mlado kužko, stari! –, pa šivat glavo smo tudi hodili v izolsko bolnišnico. Kup vsega se je zgodilo in ni bilo malokrat, ko sva na mostu čez cesto pod portoroškim Casinójem pljuvala na avtomobile, terna so bili kabrioleti.

Prve batine so se, kakopak, zgodile tam, po portoroških plažah in diskih. Za vse tiste »centralno« poučene in v oprijete majice stlačene primerke enormnih velikosti ega smo Prleki namreč veljali za Štajerce, ki v obmorju že pregovorno niso delovali ravno kompatibilno z drugimi, predvsem mladino iz prestolnice.

S prijateljem danes življenje tlačiva vsak po svoje, vidiva se, vesela sva se zmeraj. Zmeraj in iskreno. A od tedaj, od tistega brezskrbja je minilo na tisoče dni in zvrstilo se je enormno število dogodkov, padcev in vzponov, zgodilo se je življenje. Tisti, ki so bili v tistih časih opora in so dajali nasvete in navodila, so večinoma že odromali s tuzemlja in jih ni več v fizični obliki. Tisti most nad cesto pod Casinójem še je, a v tej betonski vročini sploh ni mikaven, in kdo bo še pljuval na razgreto pločevino? Sploh pa – bi kdo to danes sploh opazil? Ni bilo namreč smešnejšega smeha, kot je bil tisti, ki je nastal po tem, ko je kak primerek najinih tarč z dvignjeno pestjo sporočal, ko je seveda že odpeljal mimo, da sva pa nekam zadela s pljunkom!

Danes je drugače, to vemo vsi in to, da je drugače, nas niti ne moti več, opažam. Spomnim se, ko sem pred leti, ko so se pojavili prvi z reklamami polepljeni avtomobili, ko so se pojavili prvi masovni propagandni plakati in ko je marketing človekovim željam omogočil otip stvarnosti, razmišljal o veličini propagande. O tem, kako fajn je, če si dober v propagandi, ker potem imaš denar, in če imaš denar, si v sebi zdravo pomirjen: lahko si kupiš kolo in odkolesariš v mir, lahko si kupiš letalsko karto in v mir poletiš, lahko si pa preprosto denar nekam spraviš in imaš tam čakajoči instantni mir.

Reklamne agencije seveda nisem ustvaril, prav tako sem hitro spremenil svoje mnenje o smiselnosti, smotrnosti in predvsem poštenosti propagande. Vmes sem si seveda ogledal še kak dokumentarec o zgodovini propagande (tisti, denimo, ki je prek družine Freud in testnih primerkov žensk opisoval širjenje tobačne industrije), vmes me kak propagandni dokumentarec doseže še danes: Možina, res si mojster v tem.

Če se postavim tja v tisto ne prevroče in nenasilno obdobje rosnih devetdesetih in se od tam ozrem sem, v čas, ki ga živimo danes, potem me nekje notri stisne. Takoj mi je jasno, da za vse ni kriv posameznik, ki se mu danes pozna, da s svojo plačo ne zmore več tistega, kar so oni, ki so nekoč enako stari in z enako željo, energijo in talentom zmogli. Jasno mi je, da so se partikularne ambicije povezale v maso z eno vseambicijo in teh nekaj mas nam zdaj kroji (svetovni, evropski, slovenski, prkeški) vsesvet. Propaganda nam svetuje, kje in koliko česa kupiti ter kje to storiti, mase nam svojo vseambicijo podajajo prek vse bolj nepoglobljenih medijev, pomladi in jeseni skoraj sploh ni več. Je le vroče in je mrzlo. Je huronski veter in je žled in so poplave in je nebo brez oblačka, ki je polno UV-žarkov.

A, Boga mi, vmes v vsem tem … je življenje. Je Življenje! Je svetost življenja, o kateri je pisal papež Janez Pavel II., pa Tine Hribar, pa Jože Trontelj, pa Spencer Wells je pisal o tem in Francis Fukuyama, pa … Življenje! Kjer se rodim, tam je točka nič, in tam, kjer umrem, je spet ena točka. Vmes pa je na premici, ki izhaja iz neskončnosti, v katero se tudi izteka, življenje. Moje, tvoje, njegovo. Neponovljivo in samo eno táko v teh milijonih let tuzemlja.

In tja, v življenje sámo, hodim – spet! – iskat tiste stare čase. Pa spet zveni Fandobibita deklica in Helenin Mornarček. Škržati brnijo tudi v Prlekiji in lizanje morja s šodrom pred Bernardinom mi je lahko blizu takoj, zdaj. In mi ni mar za vse te izmišljene demokratične vzvode politikantstva. Propaganda me ne doseže več!

';