Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Iztok Čop

Čez Vršič do Messija

S kolesi, ki so z marsikom rasli od prvega obhajila do konca srednje šole in še naprej. Če je imel srečo in si ga ni prej izposodil kakšen kolesarski zanesenjak. Pred leti, ko sem se (edinkrat) udeležil »ta pravega« vzpona na Vršič, sem si sicer obljubil, da se na tovrstno dirko ne bom več podal, a sem se tokrat dal hitro prepričati. Prijatelj je obljubil ponyja, jaz pa reprezentančno opremo države, v kateri je bilo kolo izdelano, in udeležbo.Nasprotno od »ta pravega« vzpona, v primerjavi s katerim se zdijo gorske etape največjih kolesarskih dirk otroški vrtec, se tokrat nisem pripravljal na prepotentne reaktivce, ki edini znajo kolesariti, kot je treba, drugi smo jim le v napoto. Do prvega klanca. Potem večini hitro zmanjka sape in lahkih prenosov. Sama ideja izleta s ponyji je vendarle nakazovala bolj sproščen in manj tekmovalen vzpon na naš najvišji cestni prelaz.

Nostalgično razpoloženje v Kranjski Gori je že nekaj ur pred startom spominjalo na sproščena sedemdeseta in osemdeseta prejšnjega tisočletja. Parada belih nogavic, nesramno kratkih telovadnih hlač in peterokrake je spravljala v dobro voljo vse, tako kolesarje kot turiste. In prav tako sproščen je bil tudi vzpon. Zabaven, kolegialen in hkrati tudi utrujajoč. Takšen, kakršne bi, vsaj po mojem mnenju, vse rekreativne prireditve morale biti. Festival druženja, dobre volje, znoja in nujne regeneracije.

Šport je bil vedno pomemben del mojega življenja. Bilo bi razumljivo, če bi mi bilo po četrt stoletja profesionalnega ukvarjanja z njim, ko je bilo vse drugo podrejeno režimu treningov in tekmovanj, vsega dovolj. Vendar je zame še vedno pomemben dejavnik kakovosti življenja. Edino, kar pogrešam od konca tekmovalne poti, je količina časa, ki sem ga namenjal šport(anj)u. Tekmovalnega naboja in tekmovalne živčnosti niti malo.

Morda je videti, da sem se v šport podal z jasnimi, visokoletečimi cilji, a še zdaleč ni bilo tako. Zame je bil dolgo le najprijetnejša oblika preživljanja prostega časa in druženja z vrstniki. Prav zaradi dobrega razpoloženja in družbe v klubu sem, kljub ne pretirano blestečim rezultatom, vztrajal tudi na začetku srednješolskih let. Proti koncu najstniške dobe pa je bilo, zaradi uspehov na mednarodni sceni, nadaljevanje skoraj samoumevno.

In to nadaljevanje je trajalo debelih 20 let. Prepričan sem, da predvsem zato, ker izziv niso bile le kolajne, ampak želja po nenehnem napredovanju, izbiranju nenavadnih poti in izvrstne družbe kolegov, s katerimi smo si bili pogosto tudi konkurenti. Prav zaradi tovrstnih izzivov sem z veseljem vsak dan mešal vodo predvsem na Blejskem jezeru.

Dandanes, ko se srečujem z vrstniki, ki jih je že zaneslo tudi v trenerske vode, pogosto debata nostalgično zavije v leta naših športnih začetkov. Predvsem k naši samostojnosti in uveljavljanju v okolju, kjer so veljala ostra hierarhična pravila. Kršenje pravil so kolegi ostro kaznovali. O kakršnih koli pritožbah trenerju, kaj šele staršem, ni nihče niti razmišljal. Enostavno si si moral izboriti svoj prostor pod soncem. Delno na tekmovališču, delno v slačilnici.

Danes je način dela z mladimi v primerjavi z leti naše mladosti precej drugačen. Trenerji, predvsem mlajših selekcij, so pred zahtevno nalogo, da ob poplavi najrazličnejše elektronike navdušijo otroke za šport. Za šport, ki naj (še) ne pomeni osvajanje pokalov in kolajn, ampak druženje, kjer ne potrebujejo pametnih telefonov in internetne povezave.

Da bi bilo vse še težje, se morajo ukvarjati še s starši, ki pogosto edini vidijo pravi potencial svojega mulca. Prepogosto se namreč zdi, da plačilo vadnine pravzaprav pomeni nakup mesečne vstopnice za ogled treningov in mesto (vsaj) svetovalca trenerja. In po mnenjih teh »abonentov« ima vsaka vaška nogometna generacija v svojih vrstah nemalo bodočih Messijev in Ronaldov. Na tekmah pa je vsako moštvo sestavljeno iz mladih predstavnikov enajstih družinskih ekip.

Zato, dragi starši, čas med otroškimi treningi tudi vi lahko uporabite bolj koristno, na primer za rekreacijo, druženje ali oboje, saj, verjemite, da je vaša aktivna navzočnost na treningih kontraproduktivna. Dovolite otrokom, da so predvsem to – otroci. Da se družijo z vrstniki v zdravem okolju, da razvijejo svoje motorične sposobnosti in krepijo socialne čute, da pridobijo delovne navade. Le tako bodo sčasoma (prav gotovo pa ne čez noč) lahko prišli tudi rezultati. In dovolite trenerjem, da opravljajo svoje delo brez vaše pomoči. Vaše »vmešavanje« jim samo ruši avtoriteto in tu se začne začarani krog nezadovoljstva in neuspehov …

';