Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Brigita Langerholc Žager, nekdanja vrhunska atletinja in olimpijka

Cena za zlato

V času moje vrhunske atletske kariere je bil moj trening - moja obsesija! Spomnim se začetka svoje športne poti, ko sem bila toliko hitrejša od večine deklet in fantov pri šolski telovadbi, in takrat je bil tek igra, sprostitev, merjenje moči; kasneje, v najstniških letih, je postal način, kako preko športne poti spoznati nove dežele, ljudi. In še kasneje, ko sem bila že članica, pa je trening postajal eno samo GARANJE! Danes bi ga lahko primerjala s fizičnim delom v železarni. Seveda je tu tudi velika razlika, ker v vrhunskem športu, poleg vsakodnevnega treninga ali dveh, veliko potuješ, tekmuješ, in večinoma, če imaš dobro ekipo zdravnikov in fizioterapevtov zelo dobro poskrbijo za tebe in če imaš še srečo z zdravjem, ne končaš kariere kronično poškodovan...

V nekaterih državah, kot je Rusija, Nemčija in Švedska, država namenoma izdatno financira športne dosežke. Politični veljaki v teh državah si želijo, da jih svet pozna tudi po izjemnih športnih rezultatih. Seveda ti rezultati, kar sem doživela na lastne oči, pridejo v roku dveh do treh let. Atleti so dosegali svetovne rekorde, osvajali zlata odličja kot po tekočem traku, toda, SO BILE MEDALJE RESNIČNO VREDNE TOLIKO KOT SO ZA NJIH DOBILI OD DRŽAVE? Koliko pa je sploh vredna zlata medalja na olimpijskih igrah? V atletiki jo ima pri nas edino Primož Kozmus v metu kladiva, toda ali je resnična vrednost te medalje 30.000 evrov, kolikor za njo tudi dobi od države? Ali je boljši primer estonski metalec diska, ki je bil tretji na olimpijskih igrah in je za to dobil 100.000 evrov denarne nagrade od države in zemljišče, na katerem bo lahko gradil v svojem rodnem mestu. Je to dovolj velika vrednost te medalje?

Si bo s temi sredstvi metalec lahko plačeval kronične bolečine hrbta še dolgo v starost? Pa pustimo Slovenijo, ki je še vedno zelo socialno usmerjena država, kar se tiče zdravstvenih storitev. Pred leti sem kar nekaj časa živela v Ameriki in verjemite, samo za osnoven pregled krvi sem dobila račun za 370 dolarjev -  pri nas stane  samo 15 evrov.

Statistika ne laže: sedem vrhunskih atletov od desetih nikoli ne doseže olimpijskih iger ali medalje na igrah. Pet atletov od desetih je v nekem obdobju športne kariere resno poškodovanih. Večina vrhunskih atletov trenira in tekmuje, tudi na velikih tekmovanjih, POŠKODOVANIH. Karolina Kluft, švedska deseterobojka, dobitnica olimpijskih in svetovnih medalj, je sama priznala, da je prvo evropsko zlato medaljo dosegla, ko si je dan prej zvila gleženj pri skoku čez oviro. Šla je na tekmo in zmagala. Kako? S protibolečinskimi injekcijami in trdo povitim gležnjem. Vsak, ki pozna atletiko, ve kako hudo je, če te boli karkoli in greš čez 10 disciplin (ne čez eno, temveč čez deset). Posledica nezdravljenja gležnja? Od takrat njen gleženj ni več isti, starejša je, več težav ji povzroča. Boli jo pri hoji, treningih in tekmovanjih. Popotnica vrhunskega športa, ki ti ostane do konca življenja, so slaba drža telesa, kronična podhranjenost (v nekaterih panogah), rane, ki ti ostanejo od operacij, zlomljene kosti, vnetja živcev, pri nekaterih depresije.

Tudi sama sem imela nekatere od zgoraj naštetih tegob, ampak k sreči zelo malo.

Želim si, da nekateri starši, ki boste to prebrali, vsak dan sproti premislite, kako daleč boste šli v svojih pričakovanjih, da vaš sin in vaša hčera morata dosegati izredne rezultate že  v mlajših kategorijah. Razen izjeme gimnastike, pa mogoče ritmike, druge panoge to zahtevajo izključno zaradi načinov financiranja. Zato, ker so v Sloveniji  sistemi financiranja nastavljeni tako, da, hitreje dosežeš rezultat, že v nižjih kategorijah, prej te bo klub financiral. Ker bo država pač dala sredstva le za rezultate.

S tem hitenjem bodo telesa prej razvita, veliko več bo nekih ponovitev vaj, udarcev, in pogostejša možnost za predčasne poškodbe.

Zato se sprašujem ali se pri nas splača biti vrhunski športnik, glede na posledice, ki jih večina nosi celo življenje? Med enim in drugim olimpijskim ciklom porabiš povprečno 3000 ur treninga. V tem času te pestijo tudi poškodbe, na koncu osvojiš olimpijsko medaljo. Ali pa je ne. Se upokojiš, znova iščeš svojo >novo> kariero, tvoje stare poškodbe počasi prihajajo na plan in vsak dan se  soočaš  z njimi. Koliko je res vredna zlata medalja na olimpijskih igrah?

Po dolgoletnih pogovorih z dobitniki odličij  po celem svetu bi bila realna vrednost olimpijske medalje taka:

- Nagrada države je 100.000-500.000 evrov (odvisno od BDP države)

- Vrhunsko zdravsteno zavarovanje, ki ti nudi oskrbo od takrat, ko si registriran kot vrhunski športnik, pa do smrti.

- Po končani športni karieri pomoč pri dokončanju šolanja, če ga športnik ni naredil med kariero, potem pa iskanju zaposlitve ali odprtju podjetja.

Vse to bi bila neka vrednost za zlato medaljo. Zakaj? Ker športnik v času aktivne športne kariere s svojimi rezultati krepi ugled svoji panogi, državi, okolju iz katerega prihaja. In to je neprecenljivo. Slovenci se včasih premalo zavedamo tega, kako pomembno je v svetu, da ima država uspešno gospodarstvo, še bolj pa urejeno podporo vrhunskim znanstvenikom, športnikom in kulturnikom v sami državi. Neprecenljivo!

Športnik da svoje življenje za nek uspeh, ki ga bo ali ne bo doživel. Še vedno je toliko pozitivnih stvari, ki se ti zgodijo v športu, da zasenčijo negativne. Kljub temu se mi zdi tu pomembno, da poudarim, kako škodljivo je oropati mlade upe v športu za njihove članske uspehe. To se kljub opozorilom ortopedov, fizioterapevtov, zdravnikov v slovenski atletiki dogaja. Imamo državna tekmovanja  za mlajše od deset let.  Ali jih res potrebujemo?

Svet nagradi le olimpijske medalje in do tam je pot res dolga. Nekateri jih dobijo, nekateri smo bili blizu, vsi pa imamo na šport tako lepe kot malo manj lepe spomine. Toda, če bi vrhunskega športnika vprašali ali bi se znova odločil za isto pot, bi jih 99 odstotkov  reklo:  DA.

To je prava vrednost zlate medalje.

';