Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Čas zabave

V Ljubljani sta v istem času na ogled dve razstavi. Ena v improviziranih galerijskih prostorih na Gospodarskem razstavišču, druga v Moderni galeriji. Prva predstavlja Tita v času vladanja, druga je retrospektiva enega največjih domačih slikarjev Gabrijela Stupice. Na ogled ni medijska šara, s katero bi, tako kot je to počel Tito, Stupica gradil kult osebnosti, ampak dela, ki so plod slikarjevega dolgoletnega umetniškega raziskovanja in ustvarjanja.

O Titu in Stupici sicer pišemo v tokratnem Poletu, so se pa njune poti prekrižale že slabih šestdeset let prej. Takoj po vojni si je komandante zaželel biti portretiran. Če komu, je bila njemu (ljubitelju filma) jasna moč podobe v kontekstu uspešnega vladanja. In med letoma 1946 in 1948 ga je portretiral, tako je, mladi in nadarjeni Gabrijel Stupica.

Tako kot se je Tito do konca življenja obkroževal s svojimi »dvojniki« (teh je, ne nazadnje, na stotine), tako je Stupica vso svojo dolgo kariero prav tako portretiral – samega sebe. Razlika pa je ta: on s svojimi avtoportreti ni gradil kulta osebnosti, ampak je spregovoril o lastni krhkosti in ranljivosti, pravzaprav o lastni majhnosti, ki ob umetniškem daru razpolaga zgolj s svojo močjo volje, ne pa, tako kot pri Titu, z neizmerno voljo do moči. Ki, poenostavljeno, ni manipuliral.

Učinki spretne manipulacije so vidni tudi v naslednji situaciji: po letih vegetiranja je bila spet razprodana mestna dvorana Kina Komune. To se ne bi zgodilo, če v filmu Volk z Wall Streeta kultnega ameriškega režiserja Martina Scorseseja v epizodni vlogi ne bi nastopila slovenska igralka Katarina Čas.

Bodimo odkriti: njena vloga filmu nič ne doda, nič pa tudi ne odvzame. A očitno že njena zgolj sporadična navzočnost v hollywoodskem blockbusterju očitno poteši gledalčevo skromno željo po identifikaciji, po občudovanju in čudenju. Pa čeprav je dejstvo, da je Volk z Wall Streeta izdelek, ki razkriva, da je rok trajanja osebnosti, ki jih bolj kakor moč volje zanima volja do moči, omejen. Kratek.

Fenomen obiskanosti Volka z Wall Streeta pa odpira še nekaj: da industrija zabave kot glavni medijski manipulator in hkrati kot prostor identifikacije sploh ne potrebuje več osrednjega kulta osebnosti. Če že kaj, potem je jasno, da je osrednji kult osebnosti industrija zabave sama. In da ima na tisoče obrazov, ki se hitro menjajo in tako uspešno nevtralizirajo vsako željo po ustvarjanju takšnega ali drugačnega kulta, ki ne bi bil podprt s čim drugim kakor z občutkom lagodja. Niti Tita ne, kaj šele Stupice.

Gre torej za čas brez potrebe po kultnih osebnostih, za čas, v katerem ni več tehtnega razloga ne za takšno ali drugačno politiko (recimo Tita), ne za umetnost (recimo Stupico), kaj šele za dvom. Zato pa ga je gotovo veliko za zabavo. In to sporadično.

';