Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Domen Strmšnik

Čakajoč Godota

Sivo deževno vreme z novim šokom hladnega ciklona mi žalostno kar paše v to našo realnost. Včasih se mi zdi, kot da je z vzponom besede recesija naš vsakdan izgubil tisti žar v očeh, ki nas je v deževnih dneh držal pokonci. Ne, kot da ni več veselja. Ta naš vsakdan je postal ena bridka borba za preživetje. Sploh ne vem, če temu sploh lahko rečem boj, ker je občutek, ki nekako ostane v zraku ta, da se ne splača trošiti dodatne energije za to, da se slepiš, da bo jutri nekaj res bolje. Raje se sprijaznimo z dejstvom, da tako pač je in izkoristimo dnevne priložnosti, da bomo vsaj danes bolj zadovoljno zaprli oči. Vse tako kratkovidno in »zabačeno«. In najhuje je to, da takšna razmišljanja slišim od mladih ljudi, torej od tistih, ki bi morali po splošnih zakonih univerzuma imeti svet na svoji dlani in raziskovanje v svojem srcu. Zdi se mi, kot da vsi pričakujejo, da bo nekdo prišel in jih potegnil ven iz te bede.

Čakamo na to, da nas bo nekdo iz množice opazil, čeprav neradi hodimo med množice. Radi bi jedli zdravo, ampak nam čisto preveč časa vzame čiščenje sveže zelenjave. Radi bi bili »fit« po vzoru zdravega duha v zdravem telesu, ampak smo pred zimo in sedaj res ni primeren trenutek za športno aktivnost. Radi bi imeli dobro službo in visoko plačo, ampak v bistvu sploh ne vemo, kaj nas veseli. Radi bi bili socialni, več v družbi, da bi nas tudi drugi opazili, a sami ne naredimo nič za druge – nikoli ali preredko dvignemo telefon in zelo redko v družbi pokažemo interes za sogovornika. In vedno imamo na zalogi tak ali drugačen izgovor. In če bi svoj monolog končal na tej točki, bi dobili v branje še eno jamranje vseh tistih, ki imajo vedno veliko za opomnit in bolj malo za sporočit. Zato se ta zapis ne sme končati s temi vrsticami.

Pozabljamo, da smo ljudje sestavljeni iz organizma, ki ga poganja nasmeh sočloveka, dobrota, pomoč tistim, ki so v stiski. Pozabljamo, da s tem, ko ponujamo roko drugemu skrbimo tudi za svoje dobro počutje. Za našo srečo moramo vsak dan nabirati spomine. Spomine, ki nam jih nihče ne more vzeti. Polno življenje ni odvisno od tega, kaj si lahko privoščimo, ampak se skriva v preseganju lastnih omejitev. (Slaba tolažba za tiste, ki se borijo za vsakdanji kruh.) Najprej sploh v zavedanju tega, da smo obremenjeni s svetom, ki nas obdaja, in da nas lastno razmišljanje velikokrat prikrajša za srečo. Potem pa preseganje samega sebe. Dejanje, ki mu sami nismo kos.

Za to potrebujemo sočloveka, nekoga, ki nam bo stal ob strani in nam pri tem pomagal. Dober prijatelj ni tisti, ki ti v vsemu prikimava, marveč oseba, ki v tebi prepozna večji potencial, kot ga imaš, in te vsak dan na to opozarja. Da ne zaspimo na svojih lovorikah. Vsak uspeh se začne z željo po samouresničevanju. To pa je logika, ki je skregana s kapitalizmom. Uspeh se meri po tem, kakšno delo opravljam in kako lahko s svojim delom pripomorem k skupnem dobrem. Morda je ta poved res plod zgodovine Slovencev, ki smo še ohranili skupnost kot zelo pomembno vrednoto, pa vendar ponuja zelo dobro alternativo vse bolj naraščajoči melanholiji.

Kdor skozi okno opazuje svet, nikoli ne bo imel vpliva nanj. Če ste se našli v zgornjih besedah in se vse res zdi, kot da nima več dobrega smisla, je vreden razmislek o tem, kaj lahko danes storim, da bo moj jutri drugačen. Morda vas odziv sveta zunaj preseneti, morda presenetite celo sebe. V vsakem primeru pa ste pred novim spominom, kjer boste lahko rekli, da ste vsaj za trenutek spet prevzeli kontrolo nad svojim življenjem.

 

---------------------------------------------

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).

';