Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Andrej Jaklič

Brez počitnic ni politike

Odkar je na seznamu dela prostih dni tudi dan državnosti, se je počitniški začetek poletja premaknil. Poletje, z njim pa počitnice so z dnevom pridobili nekaj dragocenih dni. Dan državnosti je namreč dela prost dan, ki, ne glede na to, v katerem delu tedna je, deluje kot odlična povezava z vikendom. Tudi če je med praznikom in vikendom več dni, se splača vzeti dopust in početi tisto, na kar se čaka vse leto.

Tisto nekaj, početi, je bistvo počitnic. Nihče na počitnicah ne počne nič. Tudi če počne nič. Tudi če se odreče vsemu, kar diši po čem drugem kakor hibernaciji organizma, še vedno počne. Še vedno je aktiven. V lastno zadovoljstvo in zadovoljstvo vseh okoli sebe. Ne-početje na počitnicah torej gotovo je oblika idealnega dela. Dela zase, dela za nič. Dela za mir.

In mir ima toliko oblik, kolikor nas je. Kar je za enega nič, je za drugega vse. Kar je za tretjega mir, je za četrtega ne-mir ... in tako naprej, kar je še parov, ki se že vnaprej izključujejo. Kakor koli, počitnice so čas, ko se počne tisto, kar se običajno ne ali se vsaj v manjši meri. To pač je dejstvo, ki ga ne zmore premakniti noben življenjski nazor. In edino prav je tako.

Ukvarjanje s telesom pomeni tudi ukvarjanje z duhom. In seveda obratno. Vsaka dejavnost vpliva na več različnih dejavnikov, tudi takšnih, ki s konkretno dejavnostjo nimajo (na videz) veliko skupnega. Biti telesno aktiven pomeni biti aktiven tudi intelektualno. Biti fizično pasiven pomeni tudi zmanjšanje »vzdraženosti« preostalega dela organizma.

Tematska številka, ki jo držite v rokah, ima točno ta namen. Vzdražiti tiste živčne končiče, ki silijo k drugačnim oblikam preživljanja časa kakor običajno. Teh oblik je veliko več, kot jih je v tematski številki, a ravno v tem je kleč. V tem, da je izbor ravno toliko velik, da (vsaj mislimo si tako) vzbudi radovednost še za druge oblike (ne)dejavnosti. In to je ena ključnih predispozicij, to, da se med počitnicami vzbudi radovednost.

Radovednost za novo, drugačno, netipično, odštekano, ležerno, tudi pasivno in neaktivno ... vsekakor pa takšno, ki ga vsakdanji ritem ne prinaša. To je lahko supanje, kampiranje, instantno preoblikovanje telesa v domačem stanovanju, naporen trening teka ..., maratonsko gledanje filmov ali prebiranje knjižnega opusa avtorja, ki ga nikoli ne boš prebral ... Vseeno, za kaj gre, počitnice so čas, ko je radovednost v prvem planu.

Jasno je, da smo ljudje politična bitja, ne glede na to, koliko in kako smo kot taki res aktivni in kaj nas zanima. Kajti oblike političnega so različne, dejavnosti prav tako. In počitnikovanje je ena od oblik političnega. Ne makro, ampak mikro političnega. Nekaj, kar ima absoluten in neprecenljiv učinek na skupnost, na osnovno celico. Na družino, prijateljski krog, službeno okolje. Brez počitnic je mikroskupnost drugačna kakor z njimi. Brez njih ni ventila, ni »čakre«, ki bi se sploh lahko odprla. Ni razdalje, s katere so stvari videti drugače, kot so. In razdalja, prava mera, če hočete, je ključ do rešitve. Problemov, ki so z razdalje manjši in zato laže rešljivi. Odločitve se takrat sprejemajo laže. Zdijo se manj usodne, kar v resnici tudi so. Politična bitja torej nujno potrebujejo počitnice. Tudi v njihovem času so namreč še vedno – politična bitja.

Torej: odsotnost počitnic se pozna za vse leto, leto pa je ogromno časa, sploh takšnega, v katerem se čuti vsaka minuta odsotnosti počitnic. Mislim, da je jasno: brez počitnic ni politike. Z volitvami ali brez.

';