Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Tanja Drinovec, kolesarska kuharica

BREZ BOLEČIN NE GRE

BREZ BOLEČIN NE GRE
Jeziček na tehtnici mojih let, ki sem jih nanizala v svojem življenju se je začel počasi prevešati čez tisto polovico, ki se nagiba proti Abrahamovi starosti. Temu primerno pa sem v sebi začutila tudi določene spremembe, ki mi življenja na tem svetu ravno ne olepšujejo in olajšujejo temveč prej nasprotno. Če to opišem malo bolj natančno, je moj korak postal malo manj lahkoten, gube  na obrazu so poglobile svoje struge, kakšna nova krčna žila na nogah tu pa tam, duševno počutje pa v vseh mogočih mavričnih in črno belih odtenkih, ki se dnevno zamenjajo večkrat na dan in ne samo na teden, ko luna menja svoje obline. Po športnih aktivnostih regeneracija mojega telesa zahteva večjo potrpežljivost kot nekoč, bolečine v sklepih pa mi včasih zaukažejo tudi kakšno bližnjico in  napišejo kak račun brez krčmarja. In ja seveda, ni mi všeč.

Pred še nekaj leti, ko je prišla moja telesna  forma po rojstvu treh  otrok nazaj v zame kar precej zadovoljivo agregatno stanje, sem precej arogantno občutila nekakšno vzvišeno moč in nerazumevanje nad staranjem in pešanjem življenjskih moči. Vse to se mi je zdelo naravnost nesprejemljivo, nedopustno in mogoče kar nemogoče. V smislu: »To pa se meni že ne bo zgodilo«.
In pride dan, ko ti zahrbtna karma pljuskne in zmeče v obraz vso tvojo aroganco in ko s kančkom grenkobe v srcu in glavi ugotoviš in sprejmeš, da nisi več rosno mlad, da je telo včasih utrujeno bolj, ko bi smelo in moralo biti. Po delovnem tednu, ko je dan od jutra pa do konca službe minil na dveh nogah, tekajočih po kuhinji sem ter tja, ves upajoč čakaš na zasluženi vikend, ko se bosta taisti nogi regenerirali, odpočili na svoj najboljši način in vzeli zalet za nov delovni teden.

Ko sem oni dan prijatelju žalostno potožila o svoji ugotovitvi nad lastnim staranjem, tegobah in bolečinah, nad lastno nezmožnostjo nekoč običajnega naprezanja brez problemov  med tem, ko konkurenca v letniku lahkotno »športa« in trenira sem ter tja, me je elegantno potolažil in osvetlil moje temne misli v smislu, da kakopak prav vsi občutijo taiste bolečine in se spopadajo z njimi vsak na svoj način, vendar o njih ne govorijo. Važni so rezultati, podvigi, časi, kilometri, bolečine pa pospravijo pod domač vzglavnih, jih zaklenejo v svoje najbolj skrite in oddaljene sobane za katere vedo morda le najbližji, pa še to če imajo izjemno srečo, v nasprotnem primeru pa iz njim neznanih razlogov poslušajo in prenašajo zoprnijo in slabo voljo svojih partnerjev brez  utemeljenega, znanega razloga in se sprašujejo , kaj so zagrešili, da so obsojeni na vso to slabo voljo.

Prijatelj mi je delno razvedril in osvetlil  mojega  zamračenega duha in moje zagrenjene in destruktivne misli so se začele obračati v malo bolj pozitivno smer. Prišla sem do zaključka, da so morda bolečine tudi tista dobra stvar, ki nas v lastnem pretiravanju in nezmožnosti zdrave presoje pri ravnanju s samim sabo opomnijo, da pretiravamo in nismo prijazni sami s seboj. Žal ob našem rojstvu zraven nas navodila za lastno uporabo niso priložena, so pa zato bolečine, ki vedno in prav zmeraj zelo natančno povedo, da nekaj ni v redu in nekaj ne delamo prav. Nadalje sem razmišljala, da tudi ni prav, da se jim upiramo za vsako ceno in jih ignoriramo, temveč jih moramo  prijazno sprejeti v svoje življenje, predelati in predihati, kajti bolj, ko jih zanikamo, v toliko večji obliki nas  bodo nekega dne omrežile in ohromile. Bolečine so pač del nas in to s točno določenim razlogom, naša naloga pa je, da ozavestimo, kakšen ta razlog je in se z njim spoprimemo, če je treba pa tudi spopademo.

Brez njih pa žal ne gre. Prej ko to spoznamo in sprejmemo, bolje bo za nas.

Naša naloga pa je tudi, da smo do sebe prijazni, ljubeči in poslušamo svoje telo in seveda tudi bolečine.
V vročih pasjih dneh utrujenih, bolečih in ne preveč lahkotnih nog nabiram kilometre s svojim najboljšim štirinožnim kosmatim prijateljem in si pravim »najboljše šele pride ».

 

';