Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Bod´pozdravljena, góspoda državna!

Vinogradi po Prleškem so spregovorili v žlahtni leseni govorici klopotcev! Poznopoletni piš poganja njih klopotavščino z bréga na brég in prav fletno je zjutraj posedeti kje med obloženimi trsi in strmeti v to letos neverjetno zelenost narave: temno zeleni gozdovi pod za odtenek svetlejše zelenimi goricami, med njimi še svetleje zelena trava in nad njimi sinje modro nebo. Ali proti severovzhodu: tam v nižini, kjer je poleti navadno vse rjavo od suše, se letos bohoti zelena in vsa še živa koruza.

Za koruzo je letos, pravijo kmetje, posrečeno leto. Raste in se šopiri po Pomurju, kot da bi bila brezmejna! Vmes se sicer slini Mura, letos dosti bolj kalna, polna in mrzla kot sicer, a pomurska nižina je zaradi hektarov koruze te dni kot brez pregrade, ki Prleke ločuje od Prekmurcev.

Vse en svet se to poletje kaže tukaj v obrobju države, v katerega so minuli vikend vendarle stopile visoke državniške noge. V prvo vrsto na proslavo ob 95. obletnici priključitve Prekmurja k matični domovini je pristopicala Bratuškova, prismejal se je in primahal ljudem Pahor. Prišla sta resnobna patriarh in škof, deklamiral je šef državnega zbora. Voz RTV-jeve feršterkarije so pripeljali in ob proslavi so instalirali redarje, policijo in razne nekaj prepovedujoče napise.

Prleki (tisti pred Muro) in Prekmurci (tisti za Muro) so v istem, pardon za izraz, dreku. Če so nekoč po soboški (Rakičan) porodnišnici tolkli vice, češ, zakaj je porodnišnica obrnjena proti Prlekiji (zato da novorojenci lahko vidijo, kam bodo hodili v službo …), so tovrstni vici v tem času za časom. Prlekija in Prekmurje sta za góspodo iz glavnega mesta interesantna zgolj v primeru jedače, pijače in proslav. Hopa-cupa ljudje živijo tam, mar ne, vedno nasmejani so, malo postrani in morda vedno rahlo pijani!? In ne sekirajo se, živijo in pustijo živeti!

Ja, Prekmurci (mimogrede – Matija Slavič, ki se je kot izvedenec leta 1919 udeležil mirovne konference v Parizu, kjer je z dvema znanstvenima razpravama utemeljil zahtevo po priključitvi Prekmurja k matični domovini, je bil čistokrvni Prlek …) in Prleki smo, kjer smo, in naša podobnost je zadnje čase večja, kot je bila svoje čase razlika. Že, da pravi Prlek tudi dandanes v sebi zmeraj išče neki špiček, s katerim bi malo požgečkal dobro voljo Prekmurca (in obratno), a usoda dobe, v kateri je trenutno država, nas tepe oboje.

Góspoda je minulo soboto v Beltincih pred (in po) res kakovostno, pronicljivo in jedrnato proslavo, pod katero se je podpisal Matjaž Farič, stresala superlative, se nastavljala fotoaparatom in kameram ter po pahorjansko praznomlatila slamo o potencialih, ki da ždijo v Pomurju in čakajo, da se kot feniks dvignejo iz pepela ter s Prekmurci na eni in Prleki na drugi strani poletijo proti Ljubljani, proti centru, proti koritu, proti praznemu moš­njičku. Po spomenikih so, góspoda, prislonili nekaj vencev, rokovali so se z lokalnimi oblastniki in po proslavi (ter pred njo) polnili svoje trebuhe z delom zgaranih rok domorodcev.

Kje je, spoštovani vseh Slovencev predsednik Borut Pahor, poldrugi milijon evrov, ki lahko reši lendavsko Nafto? Seveda da ga ni, spoštovana ex predsednica vlade Alenka Bratušek. Ker že marca, ko so zaposleni z opozorilno stavko opozorili na dejstvo, da v preprostem razmerju delam-dobim plačano nekaj ne štima, ni bilo tristo jurjev. Evrov. In bo šla, kot je šla Mura, tudi Nafta. Rakom žvižgat. »Ne,« boste rekli, spoštovana góspoda, »Mura je v stečaju in nekam vendarle rine s tistimi nekaj ducat delavci, nekak jim še gre.« Naj vas spomnim: Če je Aha Mura junija letos razpolagala z 998.510 evrov prejemkov od upravljanja stečajne mase, je bilo teh prejšnji mesec za dobrih 400.000 evrov manj. Tudi naročnikov je bilo manj.

Tudi Kapelska klet tam pod cerkvico sv. Magdalene, majhna in lepa in tamkajšnjim ljudem v ponos, gre po poti Mure in Nafte nekam tja proti stečaju. Milijon evrov bi jo rešilo, gotovo, in ves tisti sladki traminec, s katerim se že leta ukvarjajo pridne roke domačinov. Pa ga ni, milijončka, ker ni posluha. Posluha za obrobje.

Tudi novonastajajoči urgentni centri, v katere se stekajo milijoni evropskega denarja, bodo prizadeli zgolj obrobje. Kaj je za Ljubljano, kaj je za Maribor urgentni center, če ne fantastična pridobitev? Tukaj, na teh koncih, bo soboški urgentni center pomenil konec z urgenco v Ljutomeru, konec z medicinsko oskrbo čez vikend …

Ravno ta trenutek je klopotec zunaj za hip zarohnel in se nato takoj, jedrnatež, ustavil. Dobro je, razumem znamenje. Dovolj je z jamranjem! Slednje nam Prlekom in Prekmurcem nikdar ni bilo v ponos. No, morda kakšnim dolgonosim novinarjem, ki te dni ponavljajo za najbolj užaljeno stranko v državi in bentijo čez preveč moderen program na sobotni beltinski proslavi, jamranje še pomeni sredstvo, s katerim opozarjajo na prihajajoče županske volitve in na prave kandidate. A v tem zapisu ga bodi dovolj.

Morda zgolj še to: ste vedeli, da so prejšnji vikend postavili največji klopotec na svetu? V Hermancih, na Strmcu. Čez dvajset metrov meri razpon njegovih kril.

';